sneg (301-400)

božala mati ljubljeno prvo dete. Ko je prvi	sneg	še ležal po dolinah, po prisojnih bregovih pa	A
doma nabrala varčna sestra. Prišla je zima, in	sneg	je zapadel goro in dol.Moški so spravljali seno	A
takoj žal. Skočila je k njemu, da mu strka	sneg,	ki se je bil prijel telovnika. »Ali si hud,	A
tako igrali in pili, dokler ni začel kopneti	sneg.	Zadeva Uršine zapuščine pa je hodila svojo odkazano	A
Tončku hitro tekli dnevi. Pozimi, ko je zapadel	sneg,	niso mogli skoraj nikamor iz hiše in Mina je	A
kadar so šli v cerkev. Prišla je spet spomlad,	sneg	je skopnel po dolinah in jarkih in Mina je z	A
ki je visel v kašči, tako hitro kopnel, kakor	sneg	na toplem soncu, kdo more za to?Miško res neizrečeno	A
pomagati, njeni dnevi so bili šteti; predno je še	sneg	skopnel po dolinah, položili so jo v hladno	A
mravljišče na kraju smrekovega gozda, iz katerega je	sneg	zvečine že zbežal pred sončnimi žarki; in vendar	A
zimskega večera. Zunaj je bril veter in gost	sneg	je naletaval.Skozi okna je prihajal mraz, zato	A
zimskim plaščem. Polja in travnike je pokrival	sneg.	Iz daljave so se svetlikali v žarkih jutranjega	A
sebe, da bi našel kako oporo, toda zastonj.	Sneg	je bil trd in prstov in mogel zariti vanj, kakega	A
Ležal je z razbito glavo.	Sneg	je pobarvala rdeča kri. Z grozo v srcu so strmeli	A
Poverjena naloga ni bila lahka.	Sneg	je bil gladek ko steklo in ni bilo mogoče narediti	A
Nebo se je zaoblačilo. Naletavati je začel	sneg.	Oglednika se še nista vrnila.	A
je nagibal vetrič semtertja in stresal z njih	sneg.	Liki tajnostno šepetanje je udarjalo Štefanu	A
Potegnil je iz nožnice meč. Zabadal ga je v	sneg,	da bi se izognil jarku, v katerega je padel	A
razločiti. Sečko se je vlegel in pritisnil uho na	sneg.	‒Nekdo se bliža, ‒ je dejal, ko se je čez nekaj	A
počasi počasi kot so hiše na vasi počasi kot	sneg	naletava kot cvete trava tu se imava počasi	A
tudi iz dežja in tudi ni nič hudega če v beli	sneg	otrpneva končno zdaj lepo mižim in drobna sled	A
reko . / . / stran 36 . / včasih tu se uleže	sneg	zima nemo zre v obraz edina sem ki vidim gaz	A
belem stišju poka led ledena roža dela cvet	sneg	se ulega na poti in še sneži in še sneži ljubezen	A
more biti. Pa prav lani je bil ravno pravšnji	sneg	za djájo na zajce in jerebice... Veš kaj! ga	A
treščilo. Na dan, ko je v Lacki romi padel prvi	sneg,	je Tereza ugotovila, da je tudi Fana noseča	A
vsak za eno nogo in jo vlekla daleč daleč v	sneg.	In zmeraj, ko sta vmes omagala, se jima še ni	A
spraviti nekam nedosegljivo daleč ‒ v drugačen	sneg,	v drugo zemljo, na drugi svet. Vendar ‒ naposled	A
bo izdal glas. Dvignil je lopato in zasekal v	sneg.	Čeprav se je zemlja skrila pod leden oklep, je	A
gluha. Nizke, z vsem mogočim krite bivake je	sneg	samo še ulegel, da so bili kakor vsevprek in	A
prstih, pazeč, da mu pod podplati ne bi zaškripal	sneg.	Ker ni vedel, kako bi ga zadržal, je želel biti	A
da ga je spotaknil. Se zakotalil za njim v	sneg	in ga trdo zgrabil.Res bom nabral! mu je zasopel	A
zima. Kdor preživi nevihte, bo zagotovo dočakal	sneg.	In kdo preživi zmrzal, bo zagotovo dočakal sonce	A
kapljami pa je bilo na trenutke čutiti celo	sneg.	Poslali so me po venec s triinpetdesetimi krvavo	A
zanesel k oknu, za katerim je začel naletavati	sneg.	Ali pa se nama je le prizdelo in je bil to še	A
cesto in vtisnil svojo sled v sveže napadli	sneg.	Tisto jutro šele je bilo mimo vse pretvarja	A
žganjarskega kotla po strmini, ki izžre čudno drago v	sneg,	v maločem se razlikujočo od kolinske.	A
je, je rekla. Snežilo je, spomnim se, prvi	sneg	je bil, topel, mehak in vesel sneg, na klopeh	A
se, prvi sneg je bil, topel, mehak in vesel	sneg,	na klopeh ni bilo več mogoče sedeti, ker je	A
mu niso mogli do živega. Bilo je pozimi in	sneg	je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz	A
gobo in brusi, ne veste, kako je kobilico v	sneg	prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo?Če	A
tega tudi osivel, da je imel brado belo kakor	sneg,	in obe nogi si je odhodil do samih kolen.	A
domovanje, kjer so mu bili dež in veter, mraz in	sneg	stanovitni tovariši in kjer ga je tolikokrat	A
bliskoma drvel v dolino. Pozimi, ko je zamrznil	sneg	v žlebovih, ni trebalo vodne sile; po njih so	A
hana poleti vozila, pozimi pa, če je bil velik	sneg,	tovorila živež; tudi za ježo so ju rabili.	A
vse se je svetilo v najčistejši belini liki	sneg	zimskega jutra.Skozi veliko okno na koncu mostovža	A
Osivel je že bil. ‚	Sneg	mi je zapadel glavo,’ je rekel včasi, ‚in sneg	A
Sneg mi je zapadel glavo,’ je rekel včasi, ‚in	sneg	pomeni smrt.’Takšen dober človek!	A
bi pihnil v luč, tako ugasne tudi življenje.	Sneg	je na moji glavi in sneg pomeni smrt.Ne bojim	A
ugasne tudi življenje. Sneg je na moji glavi in	sneg	pomeni smrt.Ne bojim se je.’	A
Moji beli lasje kažejo na bridko smrt kakor	sneg	na mrzlo zimo.Kaj bi jaz v kolu?« je rekel handžija	A
pa me njih sodba skrbi toliko kolikor lanski	sneg.	Takšna je njih morala: zdaj še zavidajo gospodinu	A
zjužilo. Deževalo je dva dni, vmes je naletaval	sneg.	Vilar je ostal doma, čeprav ga je zelo mikalo	A
in starost, ne potraja dolgo, da zmaga smrt.	Sneg	je pokril mojo glavo in kmalu me pokrije zemlja	A
okamenela. In na to ogromno grudo je padal	sneg;	težko se je pritiskal k njej.Gozdi so se upogibali	A
Kaisersheimbovi ulici. Mrazilo ga je in izhojeni	sneg	mu je škripal pod nogama. Mikalo ga je, da bi	A
zgodaj odjahal iz Tuzle. Vreme je bilo južno,	sneg	se je v gostih kosmičih sul iz neba kakor jeseni	A
pečenko. V tem je zavel zunaj drug veter in	sneg	se je utrgal.Toda mrak je še ležal na zemlji	A
Četovanje je na obeh straneh obteževala huda zima,	sneg	in deževje.Do konca maja 1882. l. je bilo 191	A
pa po polnoči. Zimska noč je bila in tenek	sneg	je ležal po sosednjih hribih. Ob devetih se	A
okoli in okoli s snegom pobeljeno in droben	sneg	je še padal.Južnega vetra ni bilo več čutiti	A
čutiti, ozračje se je navzelo snežne svežosti,	sneg	se je rahlo vsedaval.Ves dan je ostalo vreme	A
jahati nismo mogli. Četrti dan se je razvedrilo,	sneg	ni več padal. Mrzel severni veter je bril okoli	A
trgal naval vetra, tam se je dalo spoznati, da	sneg	več ne pada.Peto jutro ni bilo več nevihte,	A
za meglenimi oblaki. . / . / stran 17 . /	Sneg	je ležal v debelih zametih po jahalnicah, dvorih	A
so nas peljali v četah na jahalnice odmetavat	sneg.	Hud mraz je bil, da se nam je zanohtovalo.	A
Peter. Opletaje in gugaje se je gazil debeli	sneg	in gledal v tla.Mi smo ostrmeli, postali od	A
prišla resnica na dan, in kakor pomladanski	sneg	na toplem soncu bo skopnela pravljica o mesarjevih	A
gospodov otrebil nohte, da so bili beli kakor	sneg.	Šel si je z roko prek ščetinastega lica in prišla	A
S trudom je gazila sprijemajoči se vlažni	sneg,	segajoč ji čez gleženj.Ali je bila bolna ali	A
temnih kotov in iz mrzlih dvorišč stari umazani	sneg	in led in ga zvozijo na glavni trg. Tam ga	A
deležen koristne sončne gorkote. Tako pražijo	sneg.	Lahko bi ga z isto potjo in z manjšim delom odkidali	A
imelo dvanajst mesecev in razne letne čase in	sneg	in dež in pod Triglavom potres in sušo v žepu	A
veličastne te planine, jako so posrečene! Večni	sneg	in led razkošno jim pokrivata častitljive glave	A
svetih: danes imaš delo in jelo, jutri zapade	sneg,	pa greš lahko na policijo, da te po odgonu dajo	A
zmuznil iz hiše. Vso širno plan je pokrival debel	sneg,	izpod bele odeje se ni ločila ne stezica ne	A
Pritrdil je, da se mu je. Takrat da je bil še	sneg,	želel si je svinčenih vojakov in res jih je	A
bil žir še nezrel, lešniki pa so imeli samo	sneg	v sebi in komaj za zrno jedrca, jo je lakota	A
je imel udarec s palico. Tja mu je pokladal	sneg,	ranico pa mu izmival s slivovko.Lisko je trudno	A
tolažil ovčar in kar v klobukovi štuli tajal	sneg,	da bi mu ponudil piti. Počasi se je pa Lisko	A
Nekajkrat se je kar čez glavo prekucnil v	sneg,	se ulegel na hrbet in se razposajeno povaljal	A
ovca imela kaj ugrizniti. Počasi je kopnel	sneg	le po globokih strugah, kamor so ga stisnili	A
že toliko stane.« Slabo vreme, zlasti debel	sneg	pozimi, mi je branilo, da nisem hodil domov	A
na hruški Burja je vrtinčila gost in droben	sneg,	da so bila vsa pota zametena.Vaščani so se tiščali	A
Dren cvete Odjuga je pritisnila.	Sneg	je kopnel, da so po vseh stezah in kolovozih	A
nanj položil nekaj korenov in vse postavil na	sneg,	pol streljaja od naše kajže.Povedal sem tovarišem	A
‒ Drugod se udira do kolen.	Sneg	grozno zahrešči, da zagomazi po živcih do mozga	A
oba zatrepetala. Pod lovčevo nogo se je udrl	sneg:	rèsk ‒.Na bukvi pa: štrof-štrof-štrof ‒.	A
hudir, sem rekel, in res je. Ta preklicani	sneg.	« Z nogo je jezno cepetnil po srenu, ki se mu	A
si zaželijo in jim jo mamica odlomi iz grma.	Sneg,	če ga je kaj, zajamejo kar z rokavičko in si	A
Ratibovcu sta krenila s ceste in zagazila na celo v	sneg.	Čim više sta se dvigala, več snega je bilo.	A
Poiskal si je pripraven prostor, previdno odbrskal	sneg	s parobka in si snel krplje.»Boljši so goli	A
izpod grma planinski zajec. Pognal se je na	sneg	in se ves pogreznil vanj.Hitro se je izkopal	A
Ilova puška, Vorh je zakričal in se zgrudil v	sneg.	Pograbil se je za koleno in kričal: »Ila, Ilaaa	A
je!« je Ila klecnil poleg Vorha v okrvavljeni	sneg.	»Moje koleno, moje koleno!« je vzdihnil Vorh	A
in se s kozarjem vpregel v sani. Ko bi bil	sneg	zmrzel ali vsaj pršič, bi bila vožnja prava	A
vsaj pršič, bi bila vožnja prava igrača. Južni	sneg	ni držal, sani so se ugrezale in kajkrat sta	A
mislite, da sta šla, reveža, za kratek čas v	sneg	in gore?Če nimaš dati otrokom grižljaj priboljška	A
skupaj. . / . / stran 16 . / III Tisto leto je	sneg	odlašal in odlašal. Zelen božič so imeli.	A
potegnil k Šmonovim, kakor bi tam ne vedeli, da gre	sneg.	In razlagal je Marjanici, kakor bi bil kdo ve	A
divje smokve so cvele, višnje so otresale beli	sneg.	Mladost v Iztoku je kipela, jasno nebo mu je	A
potez, in ni marmora, ki bi mogel dati svoj beli	sneg,	da bi se vanj upodobilo to bitje. Nekaj hipov	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani