sneg (901-1.000)

Vzel je s konja koc in švrknil po njem.	Sneg	je padal v debelih kosmih, ko so čez Bloško	A
Ložu, so odgnali naši junaki konje za vrtovi.	Sneg	je bil prhek, konji pa spočiti.Bergant je prvi	A
jasniti in luna se je prikazala izza oblakov.	Sneg	se je stresal z vej.Za to se nihče ni zmenil	A
bila jasna in svetla. Z jelk in smrek je visel	sneg	kakor lestenci v mestnih dvoranah.V nadleški	A
je preklinjal. Počasi so rinili skozi visok	sneg.	S strahom so prečkali mejo, cesto in zavijali	A
Lesnikov Korle pa na Dano. Zunaj je ležal velik	sneg	in mrzlo je bilo.Po sneženih cestah so vozile	A
« se zasmeje Kristina in pokaže vrsto kakor	sneg	belih zob. »Človek je kakor ti in še vesel	A
čez jezik,« vpije vinjeni Repnikov in si otepa	sneg	z obleke.Jezen je, stiska pesti in obljublja	A
izgovarjal Polde in risal z bičem Kristinino ime v	sneg.	»Glej ga no, ti pa moje ime pišeš,« ga je v	A
tiste fantičke, ki so stali v veži, zmetal v	sneg.	Nerodno mi je bilo, ker sta to videla tista dva	A
nikdar utrudili, katerih ni zadržal ne velik	sneg,	ne dež in ne silovita burja, jeseni, tiste lepe	A
navzdol. Še teže je čuvarjem meje, ko zapade	sneg.	Burja zavija.	A
K vam ne smem. Komaj čakam, da	sneg	skopni, da se bova lahko dobivala.« Marko se	A
roko in mu šepnila na uho: »Ne boš čakal, da	sneg	skopni.Pridi zvečer za vrtom k skednju.	A
zagodrnja Tone. Polde se spomni, da je zunaj opazil	sneg,	skoči ven in zdrvi mimo nemirnih konj v kotlinico	A
Šel je iz Rakeka čez Šteberk in Greben. Velik	sneg	je bil in huda zima, pa čeprav so bili zadnji	A
striček - ti ga nisi poznal - je pa naslikal	sneg,	drevje in v snegu čepečega Franceta.V dežju	A
čez senožeti, je tulila burja in jim nosila	sneg	v obraz.Potokarjev Janez, Ogrinčev Stanko, Matija	A
Konji so zdirjali v strmino.	Sneg	je padal v vse večjih kosmih.Vsi so bili premočeni	A
»Ne, ni še treba,« so se branili ljudje. »	Sneg	je zapadel. Ne boste prodrli.	A
Vreme se bo sprevrglo. Jug bo nastopil in pobral	sneg,	pa se boste vrnili.« »Hm, meni se res nikamor	A
eni upehali, so drugi stopili naprej in gazili	sneg	v celo.Kdaj pa kdaj so postali in se ozirali	A
bilo več burje in je samo tiho, neslišno padal	sneg.	Vso to snežno tišino je le kdaj pa kdaj pretrgalo	A
Pivškem,« je dejal Ogrinčev Stanko in si otresel	sneg	s polhovke. »Tudi jaz sem za to,« je pripomnil	A
njih topile debele snežinke. Otresal si je	sneg	s polhovke in starega površnika, ki je bil že	A
proti Pongretovi hiši, kjer stari Pongre kida	sneg	okrog hleva in pripravlja sani za vožnjo v gozd	A
Vsi molče in vzdihujejo.	Sneg	pada in pada.Nekateri obstanejo pod jelko in	A
vrnil, se tolaži Stanko in se spet požene v	sneg.	Potokarjev Janez gre dvajset korakov za njim	A
Pot mu teče po licih od naporne hoje.	Sneg	je vedno večji, korak vedno šibkejši.Prestopi	A
Tvoj dom je na jelki in smreki.	Sneg	ti nič ne more.Opazuješ naravo, sneg in mraz	A
Sneg ti nič ne more. Opazuješ naravo,	sneg	in mraz, dež in sonce, vihar in topel jug.	A
ozira skozi okno in govori: »Janeza ni in ni,	sneg	pa kar naprej pada.Da se mu ne bi kaj pripetilo	A
mrtvaška tišina. . /\ .. stran 243 . \/ Samo	sneg	pada, pada. Janezu se vrti pred očmi rodna hiša	A
Nihče se ne odzove. Samo	sneg,	sneg.Da bi vsaj srnjak lajal ali da bi volk	A
Nihče se ne odzove. Samo sneg,	sneg.	Da bi vsaj srnjak lajal ali da bi volk zavijal	A
Sam je ostal v gozdu. Samo	sneg,	sneg in gozd brez konca in prestanka. Domača	A
Sam je ostal v gozdu. Samo sneg,	sneg	in gozd brez konca in prestanka. Domača hiša	A
Težko diha od napora.	Sneg	pada tiho in mirno, sneg, sneg... Še enkrat dvigne	A
Težko diha od napora. Sneg pada tiho in mirno,	sneg,	sneg... Še enkrat dvigne glavo in s hripavim glasom	A
diha od napora. Sneg pada tiho in mirno, sneg,	sneg...	Še enkrat dvigne glavo in s hripavim glasom	A
mu zapleše snežna pokrajina, jelke in bukve,	sneg	in zameti.Sesede se k bližnji jelki, se stisne	A
počival le malo časa, potem bo šel naprej skozi	sneg	in gozd domov, kjer so skrbni starši in topla	A
Stisne noge, roke drži na prsih.	Sneg	pada skozi veje in se kopiči na njem.Veter nosi	A
in se kopiči na njem. Veter nosi nov in nov	sneg,	ki pokrije Potokarjevega Janeza. Ogrinčev Stanko	A
močan južni veter, ki bi v nekaj urah stopil ves	sneg!	Potem bi se hodilo po stezah ali v celem skozi	A
zaspi in sanja o grebenu, Kopalniku in Ulaki.	Sneg	pada mirno, neslišno in se zgrinja na sključenega	A
Možje in fantje, deset po številu, so gazili	sneg	in držali ostrino sekir pred seboj, ko so se	A
Druge zmrznjene tihotapce so našli šele, ko je	sneg	začel kopneti. Vse ima svoj konec Jovo in Kristina	A
te volitve toliko skrbe kot lanski aprilski	sneg.	Takoj jutri grem zopet na polhe.	A
in pridelal, da bi se živelo tudi takrat, ko	sneg	zapade in zavija kraška burja okrog oglov.Vi	A
snegu moram spravljati hlode, sekati bukve in	sneg	se mi osiplje za vrat.Tudi če doma kamen kopljem	A
vrat. Tudi če doma kamen kopljem, moram prej	sneg	do čistega skidati, nato pa s krampom kopati	A
Na božični večer 1937. leta.	Sneg	je in še sneži.Po dolini potrkava.	A
sadili lepi sadni vrt. Kadar je pozimi padel	sneg,	sem vstal in otresel sneg s sadnega drevja,	A
Kadar je pozimi padel sneg, sem vstal in otresel	sneg	s sadnega drevja, ker mi je sveta vsaka veja	A
December 1938.	Sneg	je in mrzlo.Obhajal sem staro ubogo ženico.	A
bilo tako in tako, deževni ali snežni meseci.	Sneg,	toča, burja, dobra ali slaba letina.Na leto	A
Jakob nesel hrano ptičem v Skrajni vrh. Visok	sneg	je bil in več kot petindvajset stopinj pod ničlo	A
so in ljudje pozabijo nanje kakor na aprilski	sneg.	Govornik odide in pozabi na ljudi.	A
ljubljanski večnozdravi želodci. Sonce, veter,	sneg,	dež, vihar, nočne zvezde in oblačno noč, vse	A
in klavir. Janko je pa kakor marčno vreme,	sneg,	dež, sonce, veter, vse v enem dnevu.Tak je naš	A
kobila je bila črna ko noč, konj tako bel, kakor	sneg,	oba pa čiste arabske krvi. »Lepa si, moja Vihra	A
vejic, a pozimi je to odpadlo, gnezdo je zapadel	sneg;	kadar je bil visok in težak, ga je čisto razrušil	A
milijoni in milijoni zvezd. Krajino je pokrival	sneg	in tišina, ki jo je zmotilo redkokdaj lajanje	A
zapovrstjo oblačno in ljudje so pričakovali	sneg.	Pred sabo je človek dalje segel kakor videl.	A
ničesar ne videl. Ceste se je bil že prijel	sneg	in čudno se je vtisnil vijugasti sled organistovih	A
do mraka bi jo razmetaval kakor cestar beli	sneg,	pa je ne bi razplal. Že me je pregnalo z mojega	A
ali je ta sapa tista, ki prinaša našim njivam	sneg	in našim potokom led in če so ptiči, ki so kričali	A
zunaj v snežnem metežu. Burjo slišim, ki smuka	sneg	s streh, ga nosi v belih oblakih čez ravnino	A
pričenjali vnovič zeleneti. Davno je že skopnel	sneg,	ni bilo hude zime, nenavadno kmalu je prišla	A
160 . / 4 Nekega jutra je pričel padati	sneg.	Nebo se je zavilo v neskončne rjuhe rumenkastih	A
premišljal med samotno vožnjo in gledal v migljajoči	sneg,	ki se je lovil po strehah železniških vozov	A
Šel je k nezastrtemu oknu in gledal v noč in	sneg,	ki je mel zunaj huje in huje.V hiši je bilo	A
huje. V hiši je bilo toplo, a tam zunaj mraz,	sneg	in nemara burja.Okoli njega je bila njegova	A
Zunaj je bilo samotno, pusto in mrazno.	Sneg	je padal in burja je pričela zavijati. Mika	A
deve, ogenj njenih oči, marmor njenega tilnika,	sneg	njenih prsi in kri njenih razpaljenih ustnic	A
toplem in samskem stanovanju, ko pada zunaj	sneg	in ko se pode lačni vrabci in sinice po snežnih	A
naprej! Po zemlji blizu in daleč je ležal visok	sneg,	suh kakor bi nasejal moke.Kadar je prestopil	A
drži puško, so temni, nohti črni in veliki. Sam	sneg	je, vode ni, da bi se umil.Obraz je mlad, skozi	A
močna, skoraj orjaška debla, ki mole od sebe v	sneg	dolge, vijugaste črne veje.Spomladi, ko ozelene	A
se oprime debele veje. Tam spet sedi, otrese	sneg	in gleda srepo in živo za prostakom.Taki, tako	A
Zdaj zaplahuta in zleti spet visoko v zrak in	sneg.	Maha s črnimi perutnicami, izteguje vrat in opazuje	A
proti Muhiču. Par metrov pred njim se spusti v	sneg	in položi po sebi peruti. Gazi široko se zibaje	A
ožijo. Mirno je, tiho je in vse prazno: drevje,	sneg,	vran, krajina, mrlič, svet ... Begunka Pavel Majdič	A
stekla ravna in gibka pred njim in krepko gazila	sneg,	ki je bil tekom noči že zapadel. Prišla sta	A
glasu, ker je naletaval še pred nekaj dnevi	sneg	in je bila zima.Samo v zraku je nekaj in še	A
je nemogoče, ker je zunaj najostrejša burja,	sneg	do kolena in pot do skrajnosti utrudljiva.Ne	A
Telesce se motno svetlika in je bolj belo kakor	sneg.	»Čuj me!« zakliče voznik pridušeno in važno	A
trenutek, drži desnega konja za uzdo, gleda v	sneg	in mrmra predse.Kmalu spusti uzdo, sede tik	A
meseca je bilo, ravnokar je bil zapadel nov	sneg,	ki se je pa v že toplem solncu topil, da je	A
ali v istem trenotku je zagrmelo na strehi,	sneg	se je vsul po obeh, njemu odbil klobuk, njej	A
Menda brije zunaj že burja, ali pa že celo	sneg	naletava. In sosedov pes, ko bi vsaj že sosedov	A
vejic, a pozimi je to odpadlo, gnezdo je zapadel	sneg;	kadar je bil visok in težak, ga je čisto razrušil	A
boja. Zunaj je pomrznjeno, po strehah leži	sneg,	luči gore na redko in ljudi je malo.Tu in zopet	A
življenje iz nje kar sijalo. Po jarkih je ležal	sneg,	a trotoarji so bili suhi in mrzli.Ljudem, ki	A
je nemogoče, ker je zunaj najostrejša burja,	sneg	do kolena in pot do skrajnosti utrudljiva.Ne	A
Telesce se motno svetlika in je bolj belo kakor	sneg.	»Čuj me!« zakliče voznik pridušeno in važno	A
trenutek, drži desnega konja za uzdo, gleda v	sneg	in mrmra predse.Kmalu spusti uzdo, sede tik	A
boja. Zunaj je pomrznjeno, po strehah leži	sneg,	luči gore na redko in ljudi je malo.Tu in zopet	A
življenje iz nje kar sijalo. Po jarkih je ležal	sneg,	a trotoarji so bili suhi in mrzli.Ljudem, ki	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani