sneg (701-800)

sprehodim. Ravno sonce je prav gorko sijalo,	sneg	se je po strehah topil; slišal sem v svojo izbico	A
tam v zabrežju, v osoji*, ležal je še zadnji	sneg	pol komolca na debelo.»Vé lepe prilike upa polne	A
hlapca, »v koprivah se menda ni opekel, saj je	sneg.	« Po večerji pa reče Jurec družini: »Nocoj ne	A
sosedu. Zavije torej po strani; zmrzli skorjasti	sneg	mu je olajšal pot naravnost z gazu.Kmalu pride	A
rajši šel svojo pot mimo hlapca, a škripajoči	sneg	ga predrami, da naglo vzdigne glavo.Hlapčeva	A
na strhnelem licu, klicala zastonj v temo in	sneg	ime svojega edinega sina, obetaje, da mu hoče	A
volk kosmatin, morda bi se zmotil in bi te v	sneg	zakadil in ne smel potlej devet let več les	A
smrt. Ko bi bilo temneje, poskusil bi ga bil v	sneg	posaditi; pa sem zopet rekel: najbolje je, da	A
bile izbuhnjene in usta belopena. Usede se v	sneg	in nasloni glavo v dlani in na kolena. Mladič	A
gledal je, bode li drugi dan jasno ali bode	sneg.	Ker ga je torej pastir Peter videl pred seboj	A
hlapca ženo prijeti in peljati jo z dvora ven na	sneg.	Na samem je jela starka jokati in jokati.	A
ali stare kosti se ji nočejo vdati, pade v	sneg.	Vstati ne more, sama je na polju, nikogar ni	A
zagleda pred seboj nekaj črnega tik gazu ležati.	Sneg	je bil reč že malo pobelil, vendar je videl	A
Kaj ležiš na zobeh? Dejal bodem, da si	sneg	in točo delala v oblakih kot čarovnica in dol	A
je zdelo, da ga nekdo sreča, slišal je, da se	sneg	tare pred njim, povzdigne glavo in pogleda.	A
prišla. . / . / stran 75 . / III Zima je bila,	sneg	debel.Kmetje, ki so včasi žito prodajali, hodili	A
cesti na samotni trati je rasla kriva hruška.	Sneg	je visel na vejah, sneg je bil na debelo okrog	A
rasla kriva hruška. Sneg je visel na vejah,	sneg	je bil na debelo okrog debla.Na vršičku pak	A
katerem je visel nesrečni Abranek. Truplo pade v	sneg.	»Gorek je še in srce bije,« pravi voznik.	A
smrti voščil. Pa je ta reč čudna ko pokresni	sneg,	da se tak korenjak ni nič branil, ker ima meč	A
mrazen dan, ko je začela jesenska burja celo	sneg	nametavati, sama pobegniti. Stari služabniki	A
je popolnoma zmračilo, ponehala je burja; ali	sneg	je zmerom gosteje letel z neba in za pol komolca	A
od poglavitnega pota, stala samotna smreka.	Sneg,	ki je bil pregrnil že povsod svojo odejo, ostajal	A
popotnika, eden na konju, drugi peš. Konj je gazil	sneg	v celo in spehan je koracal drugi po konjskih	A
sedeti, bolj brez skrbi stopam z lastnimi nogami.	Sneg	je tudi čedalje večji; ko bi oba na konju sedela	A
nekoliko postal in razbiral bleščeče luči.	Sneg	je bil zopet malo jenjal.Lahko je ubral, kje	A
postavi. Ko sta neznana moža v hišo stopila in	sneg	s sebe stresla, utihnili so možakarji pivci	A
»Mrzlo,« odgovori Rojar na kratko. »Debel	sneg	bo zapadel,« govori ženska dalje, ki bi bila	A
določena na prihodnjo pomlad. Preden je pa	sneg	zapadel in skopnel, dogodili ste se še dve reči	A
kranjsko deželo. Ni še od tačas mnogokrat skopnel	sneg,	kar sem bil jaz tukaj, v tej dolini, šotore	A
pripravno živi in si pomagati zna. Zunaj je	sneg	na okna naletaval, da se je slišalo kakor lahno	A
bila, da je danes ob mraku, ko je bil ravno	sneg	začel padati, na stezi, katera vodi od one severne	A
sivi oče Basnigoj z dolgo palico, zatikaje jo v	sneg	za podporo starim kostem.Šel je dol na obalo	A
so se pa prepirale srake: Šrak, šrak, šrak. »	Sneg	bo.« Malo pred poldnem so oživele steze in pota	A
»Dež bo. -	Sneg	bo.- Oboje.	A
nimajo preudarnosti.« * Najprej se je pokazal	sneg	na Belščici in na Stolu, koj nato v Kleku in	A
v Krnicah. Manica je prihitela v hišo: »Oča,	sneg.	Spet gre sneg.	A
Manica je prihitela v hišo: »Oča, sneg. Spet gre	sneg.	Zakaj gre?	A
pognojil,« jo je poučil oča. Nejevoljna je bila na	sneg	zato, ker se je že več dni lahko pred hišo igrala	A
že več dni lahko pred hišo igrala pastirico,	sneg	jo je pa zopet pregnal v hišo.»Kam naj sedaj	A
vejica je nosila svojega pevca. Potisnil jih je	sneg	iz Zavrha v vasi. Vrane so letele nazaj k Savi	A
skozi burjo ali kako je pregazil visoko zapadli	sneg,	in kdaj je moral iti od doma, da je bil že navsezgodaj	A
kamenje, ki se je privalilo s strmin v nižino na	sneg.	Psi so poiskali po kočah svoja korita in pohlastali	A
ali pa k vsem, in belo, da ne more biti noben	sneg	bolj bel in bleščalo je okrog njegove volne	A
pogledalo v najbolj skrite globeli in raztopilo	sneg	do zadnjega perišča. Sonce je sijalo dan za	A
Mračno nas že gledajo. V nižino moramo, da nas	sneg	ne prehiti.Na Jezerca.	A
grmeti: »Ne kaže nič. Morda drobnica res voha	sneg.	Mrzel veter se zaletuje v skale.«	A
Stegnil je roko. Med dež se je mešal	sneg.	Z zelenimi goščavami porasli Srednji vrh se je	A
drugim Jožu, ki je stal pod skalo, napol zasut v	sneg.	Kakor bi se bal, da bo ostal zapuščen v pečevju	A
Oba sta bila od snega in znoja premočena.	Sneg	se je bleščal v soncu, da se je od same svetlobe	A
bi gledal v sonce. Z drevja in skal je padal	sneg	in hitro kopnel.Ni manjkalo dosti do poldneva	A
strupeno mrzel veter in v Stolu se je znova pokadil	sneg.	Tomaž je pospravil svojo basengo v vrečo in jo	A
Tudi ogrelo se je toliko, da je v gorah skopnel	sneg	in da na Jezercih še ni padala slana.Noči so	A
.. stran 327 . \/ ŠTIRINAJSTO POGLAVJE	SNEG	NALETUJE Poleti je bilo po hišah in hlevih vse	A
gore v vrhovih gladko zapadle in namesto da bi	sneg	kopnel, je silil teden za tednom niže. Vsak	A
kaplje že gosto pomešane s snežinkami. Tudi sam	sneg	se je včasih usul in pobelil za kratek čas slamnate	A
dva dni pred svetim Klemenom je bilo, ko je	sneg	pobelil vse Peči in silil že v Reber. Muhovčev	A
zverjadi, katero moti z drevja se obletajoči	sneg.	« Odšel je s puško in Ravsom v Peči.	A
Obšel je smrečje in se začudil.	Sneg	na jasi je bil razhojen in ves okrvavljen in	A
naložiti tovora, čeprav so mu ga ponujali: »Da nas	sneg	ne ujame,« se je izgovarjal.Prenočeval pa je	A
vodnjaku, prepodil stržka, ki je napovedoval nov	sneg,	in se napil iz korita ledeno mrzle vode. Šele	A
Pritisnil je mraz.	Sneg	je tako trdo premrznil, da je sren konja držal	A
je cesta kar žvižgala, tako trdo je premrznil	sneg.	Borovčica je priletela prav na prag in mraz	A
strgajo, naj me pa.« Stekel je domov, da je	sneg	pod coklami kar žvižgal. Manica za pečjo je	A
zvonci, streljali vozarji, lajali psi, žvižgal je	sneg	pod sanmi in letel izpod kopit preko glav in	A
mirni. Za Rodinami je Vencelj vrgel baklo v	sneg	in oddal dva strela zapovrstjo: »Lej ga, dedca	A
REBER SPET CVETE Sonce je vzelo že skoraj ves	sneg	v Rebri.Po polju pa, kamor se sonce ne more	A
ves dan. Pa je zapihal jug, začel je topiti	sneg	tudi v sencah, razdrl saninec in opral zemljo	A
lastno streho. Nepočakano so bíli konji ob	sneg	in priganjali svate, naj hitreje sedajo na sani	A
svojih posestev, katerih je več imel. Debel	sneg	je bil zapadel.Popotovanje je bilo tedaj tačas	A
graščak gosta, naj še nekoliko časa ostaneta, da	sneg	odkopni ali da se vsaj pota razhodijo. Vendar	A
vinograde do gozda in potem med drevjem proti potu.	Sneg	je bil zamrznil tako, da se ni udiralo, in sled	A
poči puška, hlapec se zvrne raz konja in pade v	sneg.	Kosoman in njegovi pajdaši skočijo na pot in	A
XII	Sneg	je skopnel, pomlad je prišla, pšenica po polju	A
XXIX Več čevljev debel	sneg	je ležal po deželi.Od petka do nedelje je nepretrgom	A
kazal in zapovedoval, kako je z dolgim drogom	sneg	ogrebati, da se še več vej ne odčehne, nego	A
in ga tam zopet najdem. Padel je bil drugi	sneg	vrh prvega in mraz je pritiskal.Povsod nas je	A
pest slame, za zobanje sta imela namesto ovsa	sneg,	na tla sem se pa sam ulegel, odel se s kocem	A
Zagrabim skrivaj tri pesti moke, vržem jo v	sneg	in začnem gibanico (potico ) delati.Sneg je	A
v sneg in začnem gibanico (potico ) delati.	Sneg	je bil namesto vode in potičanja, pepel pa namesto	A
snegu, kod so naju tirali. Kmalu pa je burja	sneg	tako čez pot zamedla, da se ni pozna la nobena	A
čez vežni prag na plano. Zunaj je bilo mrzlo,	sneg	je pokrival z ledeno skorjo vse, kar ni bilo	A
katerem je stala krčma Rebrnikova na Stenah.	Sneg	je bil vse križem razgažen, ker so tudi po snegu	A
mož tik trupla, postavi svetilnico predse v	sneg	in se spogne čezenj. Lice Pečevo je bilo bledo	A
VI Mrak se je delal.	Sneg,	ki se je bil podnevi nekoliko stajal, jel je	A
motilo v njegovem trudu, da bi tobak zagrebel v	sneg	in trte. Graničarji so bili dosti tiho zlezli	A
pomladanskega jutra. Močnejši sončni žarki so bili	sneg	pregnali s polja in travnika, le še v kakovem	A
so prihajale s svojimi voziči v mesto, gazile	sneg	in opletale po njem s kratkimi, visoko izpodrecanimi	A
članov z bližnjih gradičev se niso nadejali;	sneg	je bil prevelik. »Pa Bolè mi je obljubil, da	A
čudim se, da ga tako dolgo ni; a mrzlo je in	sneg,	ta sneg ‒.« »Baron Jablonski?« ponavljal je	A
da ga tako dolgo ni; a mrzlo je in sneg, ta	sneg	‒.« »Baron Jablonski?« ponavljal je Hrast, ki	A
ČETRTO POGLAVJE Minilo je več tednov. Debeli	sneg	je bil že davno skopnel in cvetje, ki je lezlo	A
Lep zimski dan je bil.	Sneg,	ki je na debelo pokrival zemljo, lesketal se	A
čutilni poznal. Veselo, z lahko nogo je gazil zdaj	sneg,	zdaj zopet podrknil preko zamrzle mlake sredi	A
plane nekaj rjavega tik pred Meglo iz goščave,	sneg	se zapraši raz smrečje in ubogi adjunkt odskoči	A
nasprotno robidovje ter se prekopicne vznak v	sneg	in trnje. A tu poči tudi že Boletova puška in	A
»Volk, volk! V	sneg	me je podrl, še streljati nisem mogel!« hiti	A
snegom gosto zakriti oboki, spodaj lahki beli	sneg,	iz katerega gledajo majhni šopki rjavega resja	A
podnožju planin in po njih se je bleščal še	sneg	v jasnem pomladanskem soncu. Tu doli pa je bilo	A
prikazali, izginila je njegova veljava kakor breznov	sneg.	Toda odstraniti jih ni mogel.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani