nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Nekje pod vrhovi se spet vozi Elija, strahotno zagrmi, to je konec sveta, velika povodenj prihaja, z deročo povodnijo pa bo naredil konec njihovemu kraju, kakor piše v knjigi vseh knjig, njegove sovražnike bodo zasledovali tema, pozabljenje in smrt, kakor tudi piše, in se obeta strašna sodba kelmorajnskim romarjem daleč pred ciljem, kakor prav tako piše, ko pripeljem nadtebrezdanje vodovje, in je pravzaprav vseeno, kar piše, kajti zdaj so velike vode, vodovje divja, bliski in gromi pretresajo zemljo, ki omahuje in ječi. Kopa na vrhu hriba se je razvezala kakor polna vreča, z nje se je usula gosta voda, pomešana s kamenjem, spod nje derejo potok, reka, slap nebeški, samo tisti romarji, ki so iz gorenjskih krajev, vejo, kaj je, kadar te doleti vodovje v hribih, v skalah, kakšna silna moč zrase iz nedolžnega potoka, vali kamenje, skale, ruva drevesa, nosi kašasti sneg in blato, kakšno žival, ki crkuje ali se rešuje. Z vseh koncev derejo z
bregov hudourniki, zdaj ne morejo ne naprej in ne nazaj, nobeno Mihaelovo vpitje ne pomaga, vozovi se prevračajo, konji skušajo bežati v hrib pred naraščajočim vodovjem v dolini, pred široko vodo, ki dere čez cesto, nekaj jih preči, drugi se zaustavijo, nekaj mlajših moških sleče težke kocaste plašče, da jih ne bi ovirali, in skuša čez, vendar enega med njimi že spodnaša, že izgublja ravnotežje, kmalu bi potegnil za seboj še druge, ki ga s palicami in rokami komaj rešujejo izpod lesa in kamenja, težkih kosov, lahkih za deročo vodo, težkih za človeške kosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani