nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Bil je čas, ko se je jesen prevračala v zimo, travniki so bili zjutraj pokriti s slano, od hiš je dišalo po toplem gnoju, zadnje črede ovac so se stiskale v stajah in krave so mirno ždele v svojih hlevih. V gorah je že padel prvi sneg in ljudje so bili veseli smradljive hlevske toplote, ki jih bo grela dolge mesece, ko bodo skupaj s svojimi živalmi dihali pod zasneženimi hišami in si pripovedovali zgodbe o vedomcih, ki se prav tako skrivajo pred mrazom v votlinah bližnjih hribov, o vojnah v daljnih deželah, posebej v Prusiji in Rusiji, o črnih Indijancih onkraj morja, kjer ni nikoli zime in kjer vaščani po delu na polju počivajo v senci palm in drugih čudnih dreves, ki jih varujejo pred vročim soncem, in si za južino cmarijo meso ljudi iz sosednje vasi. Pastir na travnikih pri Svetem Tomažu je zjutraj zganjal ovce iz staje, da bi pomulile še nekaj uboge in mrzle trave, ko se je na koncu doline prikazalo pet, šest postav s popotnimi palicami in
čutarami, imeli so tudi dva konja, na enem je jezdila ženska z nabrano tančico na glavi, drugi konj je bil oprtan s culami, posodo in navešen s svetimi podobami, rožnimi venci in mnogimi svetinjicami.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani