Jesenska roža je zaprla čašo in tiha se nagnila v siva tla; in somrak pal je čez vasico našo in zrak je mrzel od dežjà.
Jesensko jutro To je zvon, glas njegov iz kraške vasi prihaja, jutro je sivo in mrzlo in moja mati vstaja. Romar pomisli: zvon, ki v to temno jutro zvoni, moje matere, moje matere več ne prebudi ... Joj, kako dolgo je še do večera Joj, kako dolgo je še do večera, ki tih in zlat nas vabi iz kraja krivic, nemira v beli grad pokoja ...