Vsako drevo zase je bilo šopek na prtu mehke trave, ves sadovnjak je bil košček utišane dežele iz sanj.
Nebo nad krošnjo jablane je ždelo v žametni sinjini, kot da ga povrh nočne teme prekrivajo še meglice, blage znanilke jasnih dni. Na njegovem oboku je migetalo nič koliko zvezd, majhnih, ki so z zlatom posipavale modrino, in velikih, ki so žarele v prečudnih podobah.