Ko se ustavi, se poskuša obdržati na mestu s komaj opaznimi zamahi nog in ob trupu stegnjenih rok. Zazre se v bledo modro nebo, na katerem komajda razloči motno liso oblačka, leže na hrbet, spusti glavo na vodo in se končno preda spominu, ki ga je zasledoval že od trenutka, ko je na skali izprožil dlani ...
»Daj mi roko!« je zamolklo šepetaje ukazal njegov glas.