»Irena, vérujem, vérujem ti, zakaj v tvojih očeh ni laži« Dihljaji vetra so rahlo jadrali po zraku. Irenina glava se je sklonila na Iztokove prsi, ustnice so umolknile, vse pozlačeno nebo se je klanjalo nad njima in zvezdice so trepetajoč posipale čolnič s svetlimi poljubi. Njuni duši sta čutili, da se strinjata v en sam koprneč žarek, ki se trga od zemljé, iz prahu in se razliva kakor morjé po perutih vetra in kipi gor, gor do neba.