Od druge strani se je odgovarjalo bolj in bolj na glas, in kmalu je krik in smeh in šum udušil tudi Ivanovo besedo. V tem trenutku pa, ko se je bilo bolj bati, da Škorčevi častivci pozabijo, čemu so prišli v Hrastje, je vzdignil Janko roko, in pevci so zapeli s krepkimi glasovi: Naj čuje zemlja in nebo, kar dans pobratimi pojo! Vse je utihnilo in poslušalo, in ko so bili odpeli pevci vse tri kitice Pobratimije, potem Lepo našo domovino, potlej Slovensko dekle, Pridi, Gorenjc in Naprej zastava Slave, so bile ukročene že vse strasti.