Rože se sklonijo prav do tal, do rjave prsti: Nazadnje se vse na zemlji konča tako, da človek leže na njo ali vanjo: oboje je pozabljenje prvo varljivo, drugo popolno. Čemu potem zvezde in jasno nebo in sonce in rože? Dajte nam sivih juter, dajte, nebeški natakarji! da se napije jih duša, pijana lepote, da trezna postane, trezna in hladna, kot od jesenskih nalivov izprana cesta.