Jetnik je stegnil roko in se za spoznanje obrnil. Tudi oči, si je rekel Maks, čeprav so še odsotne, niso več takó zbegane, skoraj pohlevne so, lice pa je izgubilo svojo vročičnost in je ohlajeno, takó da mu daje čop kostanjevih las na čelu deško mikavnost. Sédel je na vznožje ploha; kadita kakor znanca, ki imata skupne skrbi.