le (801-900)

hotel. zdaj žanješ sad radovednosti plevke.	Le	dalje!V osrčju je zemlje kotel, ves v ognju	A
imaš? Jaz nisem sicer piscev pristaš, a rad bi	le	videl tvoje zapiske. Iz te človeške druhali	A
v dobrem je spomini, kar je lepega užil, to	le	zabi pri mladini, da ni sam nič boljši bil.	A
Dekle, kako je vse drugače zdaj!	Le	nekaj let ‒ in potemnel je raj. Razpršila se	A
kratke z bleskom dragotin, pustili vetrnjaki	le	solze ti. A če so vzeli tudi te ‒ gorje ti!	A
dete pol smejal in jokal pol. Pa saj ni tako	le	meni, saj je vsakemu tako, kdor od burkaste	A
ej, zdaj pa vemo, vemo, kaj se vedno brani	le	v našo družbo, samotarka; vgánile smo, vgánile	A
prevzetna usta je proseč, a vprašal jo, a vprašal jo	le	pôgled moj je koprneč. Ah, ni odgovora očem	A
družica bilà si moje žalosti. A sedaj, adijo	le,	srčno prosim te, saj dovolj že dolgo časa v	A
vzbuja šele gorki maj. . /\ .. stran 20 . \/	Le	ti, dekle, ostani Meglica vso vas že pokrivala	A
da je meni kaj mar, če tiste brke više! Naj	le	brado obriše! O, mene pa že ne bo dóbil nikdar	A
Pa kaj mi bo pamet! He,	le	naj beži, saj ji nihče ne brani! Le ti, dekle	A
He, le naj beži, saj ji nihče ne brani!	Le	ti, dekle, ostani pri meni s porednimi jamicami	A
Ah... Nežica nima več janjčka v rokàh, ima	le	prav majhnega mopsa, a z Barbaro hodi prav sladek	A
Prav, prav!	Le	molči še vedno, ker ti sramovala bi se; in kakor	A
me gledaš nedolžno, nedolžno zlagala bi se.	Le	molči in pusti, da pijem ljubezen iz tvojih	A
stran 28 . \/ Ljubici Ne, molim te ne,	le	ne misli nikar, saj nisi nobena svetnica! In	A
Vsi bajko so poslušali, premagati se skušali.	Le	Metke ni zanimala, tam z glavico je kimala.	A
\/ Pa kaj - če pógled jezen je, ko v srcu	le	ljubezen je. Tam zunaj je sneg Tam zunaj	A
je sneg in burja nezvanka, a tebe, nevgnanka,	le	radost in smeh. Ah, vse drugo je šlo, le tvoj	A
nevgnanka, le radost in smeh. Ah, vse drugo je šlo,	le	tvoj pógled žari še, tvoje lice rudi še kot	A
o, Bog ne daj, v sladko suženjstvo jaz grem	le	tvoje, draga moja ljubica, nazaj! Na Krki	A
me poditi jela... Vzela mošnjo, srce, pamet da	le	ni klobuka vzela! Da le ni klobuka vzela moja	A
mošnjo, srce, pamet da le ni klobuka vzela! Da	le	ni klobuka vzela moja lepa krčmarica! Drugo	A
hišne duri je in me spodila strani. Klobuka pa	le	vzela ni natakarica Fančka; na sredi ceste zdaj	A
ima še zelena dolina. . /\ .. stran 47 . \/	Le	smehljaj se, ljuba Le smehljaj se, ljuba	A
.. stran 47 . \/ Le smehljaj se, ljuba	Le	smehljaj se, ljuba, le mežikaj, le šepeči, da	A
smehljaj se, ljuba Le smehljaj se, ljuba,	le	mežikaj, le šepeči, da ne bodem nove maše bral	A
ljuba Le smehljaj se, ljuba, le mežikaj,	le	šepeči, da ne bodem nove maše bral, 1e daj priseči	A
ne vidi, kak devojki krasni poljubujem lice.	Le	ropoči v hiši, da se pač ne sliši sladke govorice	A
stroju šiva lepa krila po pariškem kroju. Ko bi	le	jeziček bolj kot stroj ne tekel; oj, kaj je	A
dražestno reznó-sladki poljubi najini. Zato	le	daj še, ljuba, še pet, še pet minut, potem bo	A
više, letati začela. Saj ni lastovica, misel	le	je prišla v moje srce bedno, da krog Angelíne	A
nikari... ni se ti odmajala, da bi se kedaj, ej,	le	brez straha bodi, tvoja bradica lepà. Toda čuj	A
preiskávanja, ni me ustvaril za sama zabávanja,	le	za ljubezen me dihnil je vate, le za tem ciljem	A
zabávanja, le za ljubezen me dihnil je vate,	le	za tem ciljem si trgaj podplate.« Ljubi me,	A
da se ne more z dušíco ti shajati duša mojà.	Le	smej se, le smej se, duša mojà, po teh zimah	A
z dušíco ti shajati duša mojà. Le smej se,	le	smej se, duša mojà, po teh zimah ogrej se, duša	A
zabav in veselja so polni gostilniški koti.	Le	dva sta, ki tépek in lesnik ne dasta za sladke	A
marajo mladi umirati, ej, pa ne marajo zreti	le	nate, oni si hočejo v svoje kosmate, gladke	A
.. stran 93 . \/ Kesanje Aj, šumite,	le	šumite, ve globoke vôde, ve od šum omračene	A
manj vse razdejal bi general, jaz v srce ti	le	meč poslal, le vanj. Je vzor li tvoj uradnica	A
razdejal bi general, jaz v srce ti le meč poslal,	le	vanj. Je vzor li tvoj uradnica, ne morem ti	A
znaj, ne voščil bi ti spet iz groba vèn.	Le	spavaj, spavaj, srečni otec moj! Jesen Oj	A
v staro-staro - starodavnem času živeli niso	le	na pevski gori, živeli tudi na preroškem dvori	A
ladija prešerna, ti skupaj zbito, zmašeno telo,	le	glej, da te vihar razdel ne bo prej, ko zasije	A
te valov, neviht obvarje, ko zvezda-ljubica	le	vame zre... Tantal Tantál trpi pač strašne	A
tvorijo bregov strmine, ki jo nemilost tvoja	le	nareja, ki meni vedno begaš iz bližine. Vijolica	A
Tam raste zdaj dehteča in vesela.	Le	tu pa tam obišče jo na skrivno, da bi jo poljubila	A
gledal bi življenje celo, a mislil bi, da gledam	le	minuto. Poljubil si, objel me?	A
polastil bi se v hip v ekstazi je, tako sem pa	le	pil malvazije, ki res mi je pomagala v Elizij	A
od daleč glej mi kakor stara mama. Jaz zrl	le	tvoja očka bi odprta in trgal cvetke ust iz	A
Čemu!...	Le	tebe vzrlo je oko; ko črno noč komet, tako temo	A
moško čast zgubili, o ne, vi milostna, smo pa	le	mož! Pač sem ljubezen v svojem srcu nosil, a	A
morda pa še sam tega ne vem? O vem, da pojem	le	zato, ker smem povedati v besedi tajno-skriti	A
čaka reva, vse življenje čaka, telesnih radosti	le	konca ni. Ob Bramaputri Ganges se pretaka, a	A
poželenje, o draga, ki mi v duši zdaj gori, to je	le	moje duše hrepenenje, da s tvojo se kedaj združila	A
to izmišljena pravljica, o demon, jeli, ti se	le	igraš? »Nikakor!	A
li morda nič, povej! Ah, Bog si vedi, to	le	pač odslej za trdno vem, da ljubim te brez mej	A
realna tla, ni baba vredna ene kaplje cvička,	le	varaj jih, ne bodi brat oslička, ha ha, ha ha	A
mu do vseh skrivnosti ključi, ki rad jih da -	le	trudi se, le uči, le ljubi s srcem, z glavo	A
skrivnosti ključi, ki rad jih da - le trudi se,	le	uči, le ljubi s srcem, z glavo in rokami! In	A
ključi, ki rad jih da - le trudi se, le uči,	le	ljubi s srcem, z glavo in rokami! In smrti ni	A
In smrti ni!... Jaz vidim	le	življenje, ljubezen večno vidim krog in krog	A
na dnu leži, zakriva z nepremaganoj temoj.	Le	malo strun napetih je na nji in skoz tem� duhá	A
napetih je na nji in skoz tem� duhá še mali broj	le	malo-malokdaj se oglasi z obupa polnoj, žalostnoj	A
neizrazni, naj srce te čuti ne v sladki, čudokratki	le	minuti, ne, večno, kakor tvoji blaženi! Ne samo	A
Prej bil podoben barki sem potrti, a zdaj	le	jadra, ladja, mi razvij! Ne boj se mi viharjev	A
pred mano ribnjak! Toda ne ribice, gladki	le	boki dev so ustavili hitri korak. To so zbežale	A
približa tajinstveni mrak. Ljube devičice, ah,	le	se kópajte, ali vsaj lahno po kamenju stopajte	A
narava jo čutna, a vendar k nji ravno je veslo	le	misel slučajna, nadzemska, minutna. Ti sam ne	A
si teslo, izgine, zbeži ti kot noga košutna.	Le	poj, če od zgoraj ti dano, in reci: Drugovi	A
dano, in reci: Drugovi, jaz vem za resnico,	le	pojdite verno za mano! Če ni, pa ne toži z nirvano	A
je slušala popred. Ne sluša jih, ne govori,	le	v sveto luč strmi, molči... Kar pride k njej duhovnik	A
pa Dávidinja po beli cerkvi dol. O ko bi res	le	živa bilà. zaslúžila bi prestol! In šèl in gledal	A
otrok! In ako bi nosil Jezuščka z osličkom	le	Jožef samó, pomisli, kako bi pač Jožefu nerodno	A
rož!’ . /\ .. stran 200 . \/ ‚Seveda, seveda,	le	proč od nje! Ná, majka, tole pij...’	A
nerodnež tak bogato, sijajno obabil?... O, da bi	le	zabil to žensko kedaj, te njene oči da bi zabil	A
Kredita nobena več nima pri meni ženà, zato	le	poberi kopita!« In ni je več póme.	A
In ni je več póme. A znanci okrog,	le	iščite lepih si parčkov in ljubite!Toda jaz	A
starčeve Tihi gaj, mrtvi gaj že nič več ne šumi,	le	še malokedaj skozenj ptička leti, le še malokedaj	A
ne šumi, le še malokedaj skozenj ptička leti,	le	še malokedaj lep spomin se vzbudi, kako smo	A
pisar, nič drugega brez kron, vse drugo za denar	le	to, je naredil zastonj! Stara novica Tam	A
ribo fantička Amorja; imel glavó iz mramorja,	le	smejal se je z bradico dvogibo. Tam v mestecu	A
Kdo li reši dušo mojo? Jo	le	reši bleda smrt? Melanholične misli Skozi	A
in pravijo, da je gosposko. Pa vem, da je to	le	izgovor njih tak, ker vsi so neznansko zabiti	A
»O, pesnikuj, prijatelj, nihče ti ne brani,	le	stiki bodejo naj čisto izpeljani, le eden slab	A
brani, le stiki bodejo naj čisto izpeljani,	le	eden slab, vsa pesem je zanič pri meni,« tako	A
»In pa čemu ti večni vzdihi, večne solze?	Le	zase, zase take pesmice ohrani! A pili, moj	A
ohrani! A pili, moj prijatelj,« je dejal, »	le	pili, in še enkrat, le pili, nikdar ne prestani	A
prijatelj,« je dejal, »le pili, in še enkrat,	le	pili, nikdar ne prestani!« Ah!... stike brusi	A
bo pregnana od vročine. Rožice cvetó vesele	le	ob času letne mlade; leto pošlje piš in strele	A
povejte, zvezde, al res ona spi; al posluša, me	le	skuša, al za druzega gori. Ako spava, naj bo	A
tebe moč mi ni, kakor sem vérval prejšnje dni.	Le	svéta, čista glorija, ki vera da jo, je prešla	A
sem najdel poročeno ‒ prestal sam Bog ve kaj!	Le	jadra spet napnimo, valovam se zročimo, kak	A
Po zemlji srečno hódi; moj up je šel po vodi,	le	jadrajmo za njim! Soldaška Pet čevljov merim	A
kvartir, si marsiktéra ′z hiše solzice briše.	Le	eni ljubici je zvest, ti ljubci čast se pravi	A
stran 26 . / ko rojak prost bo vsak, ne vrag,	le	sosed bo mejak! Nazadnje še, prijatlji, kozarce	A
neutruden vse dni, se ubada, se upira, za smrt	le	skrbi. Grmado ′z njih dela prileten samče, ko	A
Videl povsod si, kak išejo dnarje, kak se	le	uklanjajo zlatmu bogú; kje bratoljubja si videl	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani