le (901-1.000)

neslan.” “Torej bodi meni zvesta, sej te ljubim	le	samó; kje je še železna cesta, koj mi v zakon	A
nikdár, Bog te obvar! De srcé, ki je gorelo	le	za té, življenje celo níkdar več ne bo veselo	A
právjo. V pravdah ne želí pero ti, al srcé,	le	zate vžgano, ti želi v ljubezni slúžit′; brez	A
Rodú Abrahamóvga hči pa dan na dan doma sedi,	le	malokdej gre med ljudi. Prišel je spet sabotni	A
Je ljubemu ljubca, lepote cvet, umrla stara	le	osemnajst let. Mladenič obljubi ostati ji zvest	A
vojska cela domú hiti vesela. Povsod, kjer	le	nesó nogé, po vsaki stézi, póti mladí, starí	A
mati! káj je sveti raj, káj je pekel, o mati!	Le	z njim, le z njim je sveti raj, pekel brez njega	A
sveti raj, káj je pekel, o mati! Le z njim,	le	z njim je sveti raj, pekel brez njega, mati	A
dobro v hiši le-te besede sliši: “Aló, aló!	le	brž odpri! Lenora, spiš, al čuješ?	A
res je, ni šala ‒ . / . / stran 66 . / zatorej	le	hitro mi roko podaj, lej, sonce zahaja, jenjuje	A
zala, zdaj tebi gorje! “Ne boj se, ti Urška!	le	hitro mi stópi, ne boj se,” ji reče, “ne boj	A
šumenja, ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja;	le	úrno, le úrno obrni peté, le úrno, le úrno,	A
boj se vetrov mi prijaznih vršenja; le úrno,	le	úrno obrni peté, le úrno, le úrno, ker pozno	A
prijaznih vršenja; le úrno, le úrno obrni peté,	le	úrno, le úrno, ker pozno je že!” “Ah, majhno	A
vršenja; le úrno, le úrno obrni peté, le úrno,	le	úrno, ker pozno je že!” “Ah, majhno postojva	A
bistra izlije; valovi šumeči te, Urška! želé,	le	úrno, le úrno obrni peté!”‒	A
izlije; valovi šumeči te, Urška! želé, le úrno,	le	úrno obrni peté!”‒	A
deklet. Zastonj več druzih postopa za njo,	le	njemu prijazno se smeja oko. In kar mu obetate	A
tolažijo, dokler mu obraz razjásnijo. Po struni ga	le	boli srcé; de več je na gosli napeti ne sme	A
ubožnost ste sestré, bila ni deklica taka za té.	Le	gosti spet skusi in bodi vesel, de nisi v zakóna	A
tolažijo, dokler mu obraz razjásnijo. Po struni ga	le	boli srcé, de več je na gosli napeti ne sme	A
pesmi njegove nje hvalo pojó. Tud′ ona obljubi	le	zanjga goret′, in godec presrečni obljubi jo	A
ne da se slavec!” Al Bog slavca ni posvaril,	le	posvaril je pušavca: “Pusti péti mojga slavca	A
vdihnil, ž njim sem dal mu pesmi svoje; drugih ne,	le	té naj poje, dokler, de bo v gróbu vtihnil.	A
pratikarji, lažnivi zvezdoglédi, vremena vsi preroki,	le	pojte rakam žvižgat! V Spomin Matija Čopa	A
. / . / stran 91 . / jezika sol, lepota, de	le	zine, in pravo ti vezánje se odkrije. Tam púl	A
cvetja malo, še tega rož′ce so se koj osule,	le	redko upa sonce je sijalo, viharjov jeze so	A
tému vleče, kogar v zibéli vid′la je berača, de	le	petica da ime sloveče, de človek toliko velja	A
plača. . / . / stran 99 . / Sem videl čislati	le	to med nami, kar um slepí, z goljfijami, ležámi	A
vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja.”	Le	začniva pri Homeri, prosil reva dni je stare	A
Krempeljnu Nísi je v glávo dobíl, si dobíl	le	slovénšino v krémplje; dúh preonémčeni sláb	A
Polják in Ilír, Rús svój ′zobráziti jezik, njih	le	mogóčni ga ród íma pravíco pisát′; Béli Hrovát	A
mojo spoved, rekla boš, de sem nedolžen, de	le	sama ti si kriva, ak je v temu kaj krivice:	A
tóljkanj mož pred Trojo smrt ni pozabljena,	le	pesem sama brani ‒ čas hiti. 6 Al bo kal pognalo	A
bom več vaju brez preudarka. Obéti vajni so	le	prazne šale; sit, nehvaležnika! sem vajne tlake	A
zapušene bož′ce, samice so pozabljene žalvále,	le	tujke so častile Kranjcov množ′ce. Cvetlice	A
žarke mile, mi gledati daj lic svetlobo zorno!	Le	nji teme kraljestvo je pokorno, samó njo bógajo	A
dan k večeri, glasí ponoči pesem se ognjena	le	tebi, scer nobeni Eve hčeri, de préd, ko ugásnila	A
Brez té moči, ko lune žarki zlati, se v njih	le	tvoja cena razodeva, pred njimi noče led srcá	A
bile pri nji v deklet so sredi, govór′le usta	le	od nje so hvale, roké posili nje ime pisale	A
roké posili nje ime pisale, hodile so nogé	le	po nje sledi. Prepóvd sem dal jim: vbógali poglé	A
tebe z njim, kdor napačen si očitar, rekoč: “	Le	čevlje sodi naj Kopitar!” Sonetje nesreče	A
ko spet znebi se gójzd snega odeje, mladik	le	malo, al nič več ne šteje, leži tam rop trohljivosti	A
kratko je veselih dni število, de srečen je	le	tá, kdor z Bogomilo up sreče únstran groba v	A
zbranim: “Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.	Le	malo vam jedila, bratje! hranim, branili smo	A
oblake; sovražnik se podal bo v svoje koče,	le	majhen prostor je tje do gošave; to noč nam	A
vunajni, potihnil ti vihar ni v prsih boja;	le	hujši se je zbudil črv nekdajni, ak prav uči	A
gospodari, ječé pod težkim jarmam sini Slave,	le	tujcam sreče svit se v Kranji žari, ošabno nós	A
tvojih prejšnjih dni odkriva, ko te vodila ni	le	stara vera tje na osredek Bléškega jezéra.	A
nedolžnost vnema ji oči in lica, lepote svoje sama	le	ne vidi, priliznjena mladenčov govorica je ne	A
Kranj Valjhun pripodil. Se možu zdi, de gre	le	v smrt krvavo, brez de bi vero, brate osvobodil	A
glave služabnikov njih so na svet rodile, v njih	le	spoštvál očetov sem postave; al zdaj ovrgle	A
zgodnja rana srcé ji gloda, vsmti mir njegovi,	le	kratka pot je skoz življenje dana; al je za	A
čakajo bogate te žetve, ne zamúdi je nobene,	le	hitro v Oglej, tje do patriarha, de posvetí	A
stran 12 . / DOVOLJ JE Dovolj je, da me	le	pogledaš, in vroče me prešine, od vsega	A
Nekdo kliče, nekdo kliče, a to nisi ti,	le	spomini zakopani kličejo iz davnih dni.	A
vprašala, od kod to moč ima - če se ni	le	prekljuval do srda mojega srca. PORTAL	A
/ . / stran 41 . / Ne, tudi veter ni,	le	nagelj temni, ki v senci diši, k meni	A
jaz hip sem užila, ko se umre, sem	le	še čutila, da v meni temní kaplja sijoča	A
pôta druzih mirna, gládka? Sreča moja	le	je krátka! Ní‐si svétu vsem poslána?	A
Ní‐si svétu vsem poslána? A	le	vôdi me do jáme, zvésta mi do tjè ostáni	A
Ne prašaš me: odkód in kám?	Le	polniš čášo strúpa. Ponóčni bríje zúnaj	A
naj te omečé, ti móji zádnji vzdíhi;	le	jénkrat pevca čuj gorjé, ki póje v tógi	A
vmíra odkríti se okó je tvoje bálo.	Le	k tebi vôdi méne vsáka césta; nobénega ni	A
pokážem: srcu tvojemu se vpíram -- v njem	le	vedno lážem. Kaj naj dam ti, ní mi znáno	A
4	Le	želite boj nam, z bójem slávo tdrijo varújte	A
še zlatí za k'tero si vas mi domáča --	le	tjá se poglèd moj obráča. --“ 7	A
Tihi mir po pólju vláda, lógu, tèmni gozd	le	čúje šum drevés. Lógu kralj, vladár je gózdnem	A
dólu, žálostno odméva v tího noč; tožen	le	budník je dušnem bolu: Sóvin glás	A
6 Človek sam	le	déla in se trúdi; za mrzli snég, vihár ni	A
za mrzli snég, vihár ni njemu már. Ti jedíni	le	priródo búdi! Človek sam!	A
hrepeníš; pévalo krasnó bi rádo pa brez úpa	le	želíš. Vzéta tébi vže so kríla -- sréča	A
Mírno upaj, srce mílo -- up naj v tebi	le	gorí; kmálu bodeš pozabílo kar te v časih	A
3 Góji	le	ljubézen sládko do domóvja in rodú; vsaj	A
sládko do domóvja in rodú; vsaj trpljénje	le	je krátko kmálu príde čas sadú. Čast domóvju	A
ni mogóče vnéto kdor za dom gorí. Védno	le	za dom se trúdi národ svoj k življénju búdi	A
za véčno vzéta, žalúje tóžno mi srcé;	le	pésem žálostno zapéta mi vzbúja čúte še krasné	A
Zatóraj duh moj brídko jóče, ker zlóba vláda	le	povsód; pretáka védno sólze vróče.--	A
-- srce móje, ki gorkó za dom gorí in	le	žálostno zapóje ak' domovje mu trpí.	A
slédnjič žálostno stojím; molčím in préd sè	le	strmím. 2	A
méni duh je pa temán in tóžno srce bíje.	Le	jaz za sréčo vso sèm ném -- vsaj vžívati	A
srce móje pa močnó v žálosti se jóče. Togúj	le	žálostno srcé -- vsaj proč so úre ti krasné	A
ní mrzla, vihár ni besnèč; národa mójega	le	je nesréča, žálna usóda, v pogúbo vodéča	A
-- --	Le	pévec nesréčni je v žálosti véčni -- tolážbe	A
-- Ker dom	le	trpí vesélja mu vzéma, mu srce unéma	A
slávno, da do časov pridemo želenih dávno.	Le	želíte boj nam, z bojem slavo tdrijo varujte	A
in zróč v nižáve; za gozdnate ráje	le	njemu je már. Vesélja ne bráni ponočni	A
grom; naj líje, naj blíska -- on póje,	le	vríska: saj streho mu hráni zaráščeni	A
Na noge, tjà v lés! Naj solnce	le	síje, naj pot nas oblíje -- mi gremo hitréje	A
-- Ko naš za drugimi izgíne še slíšimo	le	spéve sóv. V tem krogu pojemo veselo.	A
dolíne -- visoke planíne vam damo slovó.	Le	gorskemu sínu srcé je zvestó.(Ogenj ugasne	A
vníči te víre mi sílne nikdó, kot poslednji	le	mír. Zatóraj, le pesmi rodíte iz srca	A
nikdó, kot poslednji le mír. Zatóraj,	le	pesmi rodíte iz srca se tèmnih nesréč;	A
rména glavíco z zemljé pomolí: ”Da to	le	minljíva ni péna v priródi kar zdaj se godí	A
--	Le	v srci se zíma še šíri in píha še véter hladán	A
zíma še šíri in píha še véter hladán,	le	srce pomlád mi ne vmíri -- prišél še radósti	A
-- Da v tvoje bi zrlo očésa okó si	le	tóžno želí, pri tebi imélo nebésa bi srce	A
mánjša njéna je zvestóst; ljubézen njéna so	le	póta, -- da pésniško izvé krepóst. Zató	A
-- Zató	le	pésmi mílo pójte, da drágo omečíte mi;	A
pésmi mílo pójte, da drágo omečíte mi;	le	v míru sréčnem mi postójte, nesrečo -- zadušíte	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani