»Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo,« so veselo vzklikale, druga drugi so poredno si z očmi mežikale.
»Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo, kaj se vedno brani le v našo družbo, samotarka; vgánile smo, vgánile!« Ona pa je tam sedela, orosile so solzé njena lica zarudela; meni tolklo je srcé.