konec (901-1.000)

ko se privadiš misli, da tvojega življenja ni	konec,	če se z Milošem razideta, bolje bo zate, in	A
»Če je izpuščen!« »Bom lovil, pa	konec!	« »Pústi ga, no.	A
rečem.« Cene je skomignil, Resnik pa je pobral	konec	svoje štrene: »In kakšno vilo je imel tisti	A
brisal dolgo in dobrovoljno. Mislil pa si je,	konec,	ne bom se več mučil s tujim jezikom, zbit sem	A
spodrsljaj, in te imajo v šapah. Potem je	konec	s teboj. Menda se mu vendar ni treba	A
Pa kako se vleče! Kot da ga sploh ne bo	konec.	In Tine vozi kot obseden!	A
Kakor da je pijan življenja.	Konec	norčij, in naj so bile še tako vesele.S Tončko	A
odnesla nazaj na štedilnik, vrnila se je na drugi	konec	mize in sedla. Prekrižala je roke v naročju	A
prebila dolge, predolge ure, čakajoč na odrešilni	konec,	hkrati pa obupavajoč zaradi negotove bodočnosti	A
podobna na smrt obsojenemu, ki ve, da prihaja	konec.	Zase je sklenila vse račune, vedela je, da bo	A
ti ne bo mogoče, saj sem to hotel. Potem je	konec.	Posestvo ti poženem na dražbo in kupec bom jaz	A
»Kar streljaj, hudir! Prej ko me bo	konec,	boljše bo ...Zame in za druge ...«	A
dvoru ter v vseh podrobnostih orisal njegov	konec	pred hišo, tako natančno, kakor da se šele zdaj	A
otrokoma sem imel takšno veselje ... Zdaj pa je vsega	konec	...Prelepo in predobro se nam je menda godilo	A
Vidite, Gradnik, tako je za sleherno vašo mislijo	konec	koncev samoljubje, katerega mati je odurna sebičnost	A
hoteli povedati, da mora biti prej ali slej	konec	tudi najlepše mladostne tovarišije, kajti resno	A
Belodvorska kolesa so bila noč in dan na cesti.« »	Konec	zgodbe?« je vprašal Lovrek nekoliko razočarano	A
zgodbe?« je vprašal Lovrek nekoliko razočarano. »	Konec,	kajpada.Morda bi še hotel slišati, kako je bilo	A
radovednost, in z veliko nestrpnostjo je čakal na	konec	večerne pobožnosti.Teta se je komaj utegnila	A
kakor da udarja koščen prst ob les. Zdaj je	konec	obotavljanja: kakor brez lastne volje se Lovrek	A
II. Po Vseh svetih je bilo	konec	neskrbnih počitnic. Mladi pastirji so se umaknili	A
prehajala v stopnice. Nenadoma je bilo vrvi	konec	in dečka sta se ustavila. »Ali se vrneva	A
prigovarjalo, naj požre jezo in žaljivke, vendar je	konec	koncev vroča Gradnikova kri premagala razsodnost	A
orožnika, bržkone zaradi neprijetne zavesti, da	konec	koncev vendarle govori resnico. »Jezik	A
bilo lepo dogovorjeno, vse gladko izpeljano.	Konec	šolskega leta je mladi Gradnik moral odriniti	A
To je bilo tako.	Konec	šolskega leta je bila običajna sklepna šolska	A
moral jemati sam, toda lakota je bila močnejša.	Konec	koncev se je smel za svoje delo vsaj nasititi	A
večjimi nadami in manjšo nestrpnostjo pričakoval	konec	zime in prihod druge pomladi.	A
šele popoldne, ko je glas lovskega roga javil	konec	krvave gonje in vse udeležence povabil na gostijo	A
zasijala lica skledoliznih podrepnikov. Ni še bilo	konec!	Še se bo pilo!	A
je zavlekla, kakor da je sploh ne misli biti	konec,	kakor da so na planinah za večne čase gospodarji	A
še ena vrata, ki so zaprta. Dobro, zdaj je	konec,	zdaj se izpolni kazen ... Toda preden	A
a naposled je zmagala volja. In tako se je	konec	septembra z utripajočim srcem oziral iz puhajočega	A
in mraz, in vse je kazalo, da ju ne bo kmalu	konec.	No, črnogledi preroki so se zmotili: sonce je	A
škodoželjno so mu prerokovali hiter in slab	konec.	Toda njihove izpovedi se niso izpolnile, zakaj	A
vrste in - hvala Bogu - tudi ni bila. »Učitelj	konec	koncev le spada k inteligenci ...« je nadaljevala	A
S prezirljivo kretnjo spusti kol na tla: »	Konec	komedije!« Ko hoče oditi, skoči Ulrik	A
smrekovih vrhov. »Fant, tamkajle je začetek in	konec	vsega zla,« je odvrnil, kot da je preslišal	A
srečnejša. Spravimo se drug drugemu izpred oči, in	konec	bo vseh prepirov in pretepov!« Lovreka	A
nihče vedel, recite, da me niste našli doma!« »	Konec	neumnosti in marš z nama!« zarohni orožnik.	A
sovražnik jih zlepa ne opazi. Naporne hoje je	konec.	Potrpežljivost je vendarle še potrebna	A
nisem poduhal prave fronte. Zdaj bo menda kmalu	konec	lepega življenja, kakor so mi namignili.Dan	A
vrha in Lovreku je bilo skoraj žal, da je že	konec	poti.Pred njim se je razgrnila obsežna gorska	A
bolečine grizel ustnice. »Ubij me že, da bo	konec	...!« »Nisem tvoj rabelj!«	A
raziskujoč bojišče. Nazadnje se umaknejo na drugi	konec	medfrontne, z bledimi kostenjaki posejane planote	A
izhod je ta lina pred teboj!« »Potem je vsega	konec!	« je šepnil Ulrik in zamižal, kakor da si hoče	A
svečano poudaril: »Ne, mojega sovraštva je	konec!	Beli dvor je naposled samo košček zemlje, predrage	A
Tako! Zdaj je	konec!	Prva granata, mina ali šrapnel, ki udari v bližini	A
cerkvah smelejši in samozavestnejši, obetaje	konec	dolge, predolge stiske. Večerni vlak	A
doslej kalila radost in mu odvzemala pokoj.	Konec	je potikanja po svetu!Ob njem slonita njegova	A
skozi okno, pa boš videla cerkev, božji hram, in	konec	bo vseh izkušnjav in bolečin!“ ”Malo pomaziliti	A
bolj v zadrego. Pomaknila se je na skrajni	konec	svojega stola, popravila si dva krasna kodra	A
Noga! Začetek in	konec	vsake modrosti,jedro vesoljnosti - noga!V teh	A
je nekdo mislil nate!“ In ginjenost in solzen	konec	in štimunga ... 3. Bog je usmiljen: Beraška	A
napišem njeno adreso, da jih dobí, kadar pride	konec	...Strah me je, da bi ne bila moja gomila pusta	A
jo preglasil. Nató sem sklenil, da napravim	konec	temu svojemu bednemu življenju. Ko sem se	A
obzorja do obzorja ... Čutil sem, da se bliža	konec,	strašnejši od smrti same. Mračila se mi je duša	A
ves čas je bila ena sama misel v meni: ”Bodi	konec,	saj ni nič; nehaj!“- Poleg mene je sedel moj	A
je razhudila in je rekla: ”Ubijmo jo, da bo	konec	tega pohujšanja!“Zavlekla je žival na polje	A
”Ampak bo prišla zima, bo prišel mraz in	konec	bo glorije. Ah, kmalu pride čas, ko bo treba	A
žalostno to življenje in kako bo žalosten njegov	konec.	Kadar bodo sedeli drugi za pečjo, veseli sami	A
prešine srce globoko domotožje. O, da bi bil že	konec	nemirnega romanja, da bi se ustavila noga pred	A
To je bilo življenje? Za tak	konec?	“... Ne maram gledati mrličev, tudi ne pogrebov	A
nisem živel!“ ”E, prijatelj, hvali Boga, da je	konec	komedije!Življenje je bilo; dopolnil si!“	A
moje veliko neizpolnjeno hrepenenje ... Ne, ni še	konec!	“ ”Vse izpolnjeno.	A
od trave in od listja živeli, pa jih ni bilo	konec!	“ Vzdignil je Lenarta v naročje, narahlo in	A
dolžnost je vzgoja. In prave vzgoje začetek in	konec	je strogost.Najprej palica, potem šele abecednik	A
narodno damo je bil samo, da je oni pozabil	konec	svojega govora, ta pa začetek. Za ”narodnimi	A
. / stran 42 . / »Ampak nekoč bo že ceste	konec,	nekoč se bodo že odprle duri!Bog ni skril pravice	A
nedolžnemu natovorila uboj, tedaj si ubijal, pa	konec	besedi!Če ti je natovorila kradež, si kradel	A
šel z njimi. Zakaj vedel je, da je nekoč ceste	konec	in da Bog ne odvrne za zmerom oči od svojih	A
jim odpustil!« je pomislil Jernej. »Kadar bo	konec	te poti in bo razodeta pravica, se bodo spogledali	A
se je čudil in se ni prestopil. »Kaj je to	konec	te žalostne poti, kaj tako ste razsodili navsezadnje	A
do spanja in počitka; napotil sem se na oni	konec	vasi, kjer je domovala Micika.Še od nje bi se	A
besede, ki je bila moje križeve poti začetek in	konec!	Mahoma nisem več vedel, kje da sem in kdo	A
teme v luč. Zdelo se mi je, da bo kar mahoma	konec	vseh skrbi, da se bo to oblačno nebo zjasnilo	A
... odkritosrčne, ki napravi enkrat za vselej	konec	dosedanjemu neodločnemu tavanju ...Dovoli, da	A
”Kam, Jakob?“ ”Da napravim	konec!	“ ”Čas bi bilo, čas bi bilo!	A
Kakšno je to življenje? Kakšen bo	konec?	...Bal sem se noči in samote in sedel sem v kavarni	A
tistem hipu instinktivno, da je v teh blodnjah	konec	mojega življenja, da me gleda iz njenih oči	A
k beraštvu -- v ubožno hišo ga dajmo, pa je	konec	besedi in prerekanja!“ Vsi so spoznali modrost	A
težka, da je ni mogel zadeti. Prijel je za	konec	vrvi in je vlekel. ”Kakor razbojnik gre skozi	A
zakašljal, nato je naglo izpraznil kozarec ... ”	Konec	je!“ je premislil v svoji resnični bridkosti	A
izvršuje! In vsaka stvar, ki ima začetek, ima tudi	konec!	“ Hudo se je prestrašil Jareb, trepetal je	A
mi pa trpimo do krvi -- kedaj bo trpljenja	konec?	Nikoli ga ne bo, le verjemite.	A
do sitega ne najé in do dobrega ne odpočije;	konec	pa je smrt.Tako garam in skrbim od pomladi do	A
se mi več pesmi, ne kvant! Obojega bo kmalu	konec,	Elija!Že predolgo, se mi zdi, da sem počival	A
svojo pomoč, pa hitro, da bo tega pohujšanja	konec!	Amen!“	A
obrazom. Nanosnik mu je bil zdrsnil prav na	konec	nosa, levi del malih, svetlih brčic je štrlel	A
spremstvom na vse ostale. Lep in pretresljiv je bil	konec.	Vse mrtvo, tiho.	A
potegnil zadaj za ruto, za svetli, trioglati	konec,	ki je visel na hrbet, in ruta je zdrknila na	A
”Kaj še ni voza? ...	Konec	je ... in brez bolečine, se mi zdi ...Vzdignite	A
zašumela bi obleka, duri bi zaloputnile, bum, lop,	konec	in amen brez besed.O neznatnost, o namigavanje	A
namršenimi obrvmi -- toda glej, nenadoma je ceste	konec;	ko je človek najbolj hitel, se je zaletel z	A
meča se bliskata, bliskata se, poglavja pa je	konec	in Cervantes začne pripovedovati o stvareh,	A
začetek novele namreč, zakaj da bi ji poznal	konec,	bi je morda ne bil zasnoval.To je bilo v njegovi	A
čednosti . / . / stran 161 . / vzor, začetek in	konec!	-- Ali častiš Ketteja, ali častiš Murna?“	A
navaden človek, kadar se pripravlja za pot na	konec	sveta. In vendar se je zgodilo!	A
Kakor otrok sem jokal in mislil sem, da je	konec.	Ti pa si šla z mano in vse je bilo dobro ...“	A
Na desno in na levo se vije pot -- kdaj ji bo	konec?	Hodi popotnik in malodušnost je segla v njegovo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani