To je bilo tako. Konec šolskega leta je bila običajna sklepna šolska maša, nato so otroci v razredih prejeli spričevala in kopico dobrih naukov za svobodno počitniško dobo. Namesto da bi se bili, kakor druga leta, v divjeveselem diru razbežali domov, so se brez krika zbirali za šolo, kjer je gosto grmovje skrivalo njihovo pritajeno, skoraj zarotniško gibanje; razvrščali so se v četverostope, pomenljivo šušljali med seboj in nestrpno čakali na Lovreka, ki ga je učitelj nekoliko pridržal, da si s poslednjim naskokom na njegovo srce ohrani njegovo dosedanje zaupanje.