Tedaj mu prešine srce globoko domotožje. O, da bi bil že konec nemirnega romanja, da bi se ustavila noga pred prijaznim pragom, pred gorkim domom. Toda konca ni; dokler sežejo hrepeneče oči -- samotna cesta; uho posluša, morda je v srcu še tiho, ponižno upanje -- glasu od nikoder ...