Že prepričuje samega sebe, da je sanjal, ko se v gluho tišino ponovno oglasi trkanje, prav razločno in oddeljeno, kakor da udarja koščen prst ob les. Zdaj je konec obotavljanja: kakor brez lastne volje se Lovrek dvigne z ležišča, stopi na tla, počasi odpre vrata in pogleda ven. Stopnišče, nagnjeno proti severu, zagrinja črna tema.