konec (1.001-1.100)

je svetil iz teme njen beli obraz. ”Saj je	konec,	Mate!... Glej, kaj bi zdaj z menoj, čemu bi ti	A
Če me imaš rad, Mate -- kakšen, misliš, da bo	konec?	“ Prvikrat je bilo, da se je ozrl nanjo z	A
vse to, čemu to zdaj? Ali jaz vem, kakšen bo	konec?	Kdo je pogledal v prihodnost?“	A
nespametna in sem jokala ... Kakšen bi mogel biti	konec,	če bi zmerom tako hodila, roko v roki, in bi	A
globeli in zdihovala. Vzel bi jo s seboj, pa	konec	besedi!...	A
Odpusti mi, Hanca! Saj je	konec	že čisto blizu, čemu bi mi zdaj zamerila?...“	A
jaz z veseljem spominjal ... in vseh dni še ni	konec!	“ Pogledal jo je prijazneje in nasmehnil se	A
	KONEC	Obšla me je strašna utrujenost, spustila	A
Da bi človek umrl. Ali je potem	konec?	Pekél je potem, večen ogenj, večno poželenje	A
ima vsega dovolj, on bi samó hotel v mislih in	konec	bi bilo lakote in žeje; toda on posluša pobožno	A
zaloputnil težka vrata. Tedaj je bilo komedije	konec;	pesem je polagoma umolknila ... tišina, sneg in	A
en krik, ljudje bodo vztrepetali v sanjah, in	konec.	Priškornjal je v kavarno vojak ter je s svojim	A
človek zajokal, ali bi hvalil Boga, da je že	konec	te žalostipolne tisočletne križeve poti, da	A
in kedaj ti je bila sodba govorjena? Kje je	konec	tega strašnega romanja in kedaj bo sodba dopolnjena	A
”Kakšna komedija?“ je vprašal na pragu. ”	Konec	je!“ je odgovoril zdravnik. Pogledal je zdravnik	A
Poetu so trepetale ustnice. ”In kaj je modrosti	konec?	“ Marta je okrenila glavo; tik pred njegovim	A
svojem srcu. ”Glej, Lojze, to je modrosti	konec:	Kaj se ti zdi hudó prijetno, da ravná ta Hana	A
VI.	KONEC	SVATBE Marta je odprla okno, ker je bil	A
prijetno? Prijetno je bilo in še prijetnejši je	konec:	zdaj sem sam in Alma je z menoj!“ Nekoliko	A
babami, oni z žganjem ali pa s filozofijo ...	konec	je isti ...Ampak kar se filozofije tiče, je stvar	A
obnemoglosti še toliko moči, da obupajo; njih	konec	je velik in tragičen, kakor je vsaka silna volja	A
čemu? S teboj do konca sveta -- kje je tisti	konec	in kaj bo tam posebnega?Zvezde bi klatil - kje	A
Ta mu je svetoval tako, drugi drugače. In	konec	je bil tak, da so razložili obema dvema, kakšen	A
Večna! Njen	konec	bi bil obup. Ne, ne konca!	A
Legel je nanjo. ”	Konec	je treba napraviti vsemu; saj je še čas!Prav	A
nečistimi mislimi, kakor s sivimi pajčevinami. ”	Konec	bo treba napraviti ... da ... , konec bo treba napraviti	A
pajčevinami. ”Konec bo treba napraviti ... da ... ,	konec	bo treba napraviti!“ Oponašal je čisto nezavedno	A
Stal je okamenel, brez misli. ”Ali je	konec?	“ ”Konec!“ je rekla mirno; ob njenih ustnicah	A
”Ali je konec?“ ”	Konec!	“ je rekla mirno; ob njenih ustnicah so se zbirale	A
strašnega . / . / stran 201 . / življenja je	konec,	konec; iz zlatega keliha materine ljubezni se	A
strašnega . / . / stran 201 . / življenja je konec,	konec;	iz zlatega keliha materine ljubezni se izlije	A
planem, temveč se tolažim s tisto kilavo tolažbo:	konec	napravim, saj je voda blizu. Natihem pa vem	A
zaljubili vanjo. To je vsega hudega začetek in	konec.	Kmetje imajo navado, da me kličejo prepozno;	A
tisto? Človek objame, poljubi, in se zasmeje -	konec!	“ ”Ne bodite hudi name!	A
... Zakaj bi bil	konec	glorije?Kdaj, čemu se je bil odpovedal sebi	A
je začel križev pot - čemu, kakšen je sad in	konec?	... Stopil sem prédte, spoznal si me in v tistem	A
Tudi me je obšla grenka misel, da bi storil	konec	temu nesrečnemu, izgubljenemu življenju.Saj	A
Pod luno in zvezdami nad tiho zemljo, najsi na	konec	svetá - za Morálo. * Kaj pomeni ta	A
Oh, in duh za duhom prisveti v noči!	Konec	vendar!Splavajo iskre kvišku: Bleda luna	A
podobo, njen obraz -- in vse bo dobro! Mahoma	konec	temu strašnemu življenju, konec stradanju in	A
dobro! Mahoma konec temu strašnemu življenju,	konec	stradanju in samoti!... Samo za trenotek, od daleč	A
tesno oprijele telesa. . / . / stran 211 . / ”	Konec!	“ je oznanil mali. Druga muha je kakor v skoku	A
lase; Olga je samo čakala, kedaj bo žalosti	konec	in ni jokala.Upanje je vzraslo v njenem srcu	A
morem več rediti; zakopljite me živega, da bo	konec!	“ Francka je imela veliko opravila z njim in	A
ne bo denarja, ga sunejo na cesto ... vsega bo	konec	... kakor Boga vas prosim ...“ Nekoliko je pomislil	A
hipu se bo vse izpremenilo, bo vsega uboštva	konec,	in celo spomin na grdo preteklost bo ugasnil	A
jutra je ostal doma. Čutil je, da se mu bliža	konec.	Sprva so ga hodili posečat prijatelji in znanci	A
bilo ... vse je tako in vse je res!“ ”Saj ni še	konec!	“ ”Konec je; kar tam napravite črto!“	A
”Saj ni še konec!“ ”	Konec	je; kar tam napravite črto!“ Tako je rekla	A
strani in da se je sam zaklenil za zmerom.	Konec	je bil, vse podpisano in zapečateno.Sramoten	A
je bil, vse podpisano in zapečateno. Sramoten	konec,	nadvse neestetičen.Kaj ni bilo znamenje nizkotnega	A
da si res, kar kažeš! Nocoj, ta večer bi bil	konec	tvoje glorije in še pes bi te ne oblajal več	A
gledati, ne tipati, nič misliti; otrok zakliče: ”	Konec	je poti!“ -- pa je konec.Jesti in piti, kakor	A
misliti; otrok zakliče: ”Konec je poti!“ -- pa je	konec.	Jesti in piti, kakor se spodobi in nazadnje spodobno	A
nenadoma?“ . / . / stran 53 . / ”Sedaj je pač	konec	romanja; sedaj imate ženo in toplo gnezdo in	A
če je vse tako -- naravnost tja! In če je tam	konec,	pa če je tam poguba -- naravnost tja!In če je	A
karkoli, čeprav neznana strahota, smrt in vesoljni	konec.	Živeli so vsi edinole v tem pričakovanju	A
”Kaj se je zgodilo?“ je vprašal tovariša. ”	Konec	je, prijatelj, konec!“ je odgovoril tovariš	A
je vprašal tovariša. ”Konec je, prijatelj,	konec!	“ je odgovoril tovariš.”Kmalu, zdi se mi, boš	A
bilo. Obšlo jo je v tistem trenotku, da je tam	konec	poti in da jo čaka tam on z razprostrtimi rokami	A
očetih in vzgoji, napiše naslov, položi ga na	konec	mize in se ne zmeni več za Majnika, ki se oddaljuje	A
žalosti. Dolga je pač pot in neprijetna, ali tudi	konec	je nekje... tista lepa dežela...Komaj še smo mislili	A
smo, ko smo prišli do jarka. Tam je bil pač	konec.	Jarek je bil širok; vsled dežja se je	A
in jasno lice, vsaka pravljica svoj sijajni	konec.	Otroci so si bili tako podobni med seboj	A
na svetu, kar je bilo in kar je. Naj se nagne	konec	tega življenja na to ali na ono stran, izlila	A
Zamahnil je malomarno z roko. ”Je	konec!	“Na stežaj je odprla oči, zmajala je z glavo	A
malodušen zaželi te usmiljene roke. ”Tukaj je	konec,	odpočijem si!“ pravi - in glej, še so tam stopnice	A
kar z rokami in z glavo naprej, ”da bo vsega	konec“	.Ali komaj se je bila porodila črna misel, že	A
”Kaj torej, gospod? Ali bo	konec	komedije?“ Gost je počasi vzdignil glavo	A
da sem ga pisal; ampak rad bi še prebral tvoj	konec	...“ Melita je strmela vanj, kakor da je govoril	A
nasmehnil debeli župan. ”V mrtvašnico ž njim, pa je	konec	besedi!“ ”Ali je mrtev?“	A
To se pravi, dobil bi brco od njega. Zdaj je	konec	teh reči, zdaj se smejem, kakor se režé veselo	A
In vsi, ki so ga videli, so uganili:	Konec	je z njim, na obrazu se mu pozna! Marko	A
in cesarje in je zakraljeval vse do morja.	Konec	je bil vseh nadlog in težav, pod Matjaževo krono	A
je prerokoval, da tistih časov ni za zmerom	konec,	temveč da se povrnejo, še lepši in še bolj veseli	A
Vprašanje, popotniku neznano. Kje je	konec,	zaželjeni cilj?Vprašanje, ki je sramota za živega	A
- - No zdaj je vedela, da se bliža strašni	konec;	čutila je to v svojem srcu tisto prvo noč, ko	A
polne zmagoslavnih načrtov in jasnih nad. In	konec	teh zmagoslavnih načrtov in jasnih nad je prazna	A
in leto ima dvainpetdeset tednov! Kedaj bo	konec	te strašne procesije, ki roma preko morja?	A
stare italijanske zgodovine, če se ne motim.	Konec	mora biti jako pretresljiv. Jasno imam že pred	A
bo vršilo; tudi takrat, ko sem rekel, da bodi	konec	samoti in koprnenju.Vse sem natanko vedel in	A
močnejše od železne vrvi - bi bil že davno napravil	konec	temu žalostnemu potikanju med ljudmi. Začudil	A
pravzaprav študiral, če bi mislil napraviti tak	konec?	Po teh besedah sem ga spoznal in nasmehnil	A
povzdigovanjem pri kraju. Ceremonije je bilo	konec,	gospod Matevž je ročno blagoslavljal svoje nove	A
pokrajino. Kakor je premišljeval, vseh misli	konec	je bil vzdih: ”Da bi se že vse končalo, pa kakorkoli	A
miren in zadovoljen, in sem poslušal. ”Zdaj je	konec!	“ sem se okrenil in sem izpustil njegove rame	A
”Sama.“ ”Zakaj nisi storila, da bi bil	konec	nesreče?“ Počasi je vstala Anka.	A
neumno in sodijo, da sem bolan! Ako pa je blizu	konec	- čemu med štirimi sivimi stenami, čemu brez	A
reševanje naroda itd., mizerija, jetika, smrt,	konec!	Ali te ni sram?«	A
še zmerom sem nekoliko pijan. Stopnic je že	konec	in tako lazim bogvekod; na desno, na levo vodi	A
ali v Gorici, kasneje profesor in nazadnje --	konec.	Življenje brez viharjev, brez efektov, skoraj	A
Severin, tovariš moj, preskrbi mi vrv, da napravim	konec	po stari slovenski šegi!Čemu to življenje, kam	A
zalučil je bodalce v kot in je legel na zofo. ”	Konec!	... Na, udari me na lice, pa se ne bom ganil!“	A
izpraznil tretji kozarec, pa je prebledel. ”	Konec	je, tovariš Severin ... odpusti!“ ”Kaj že?	A
neznosno, samo če je pomislil, da bi bil to	konec	njegove poti, da je dosegel svoj namen.Na vsem	A
njega. Ni mislil na kak poseben cilj, ali na	konec	celo; bilo mu je, kot da niti začetka ni bilo	A
Slivar je stopil čisto predenj: ”Torej, ali bo	konec?	“ Njegov glas je bil grd, hripav, in komaj	A
se ne smeješ?“ ”Rad bi se, toda ... kaj je že	konec?	“ ”Konec je, kajpak.	A
”Rad bi se, toda ... kaj je že konec?“ ”	Konec	je, kajpak.Nato se prične pusta in navadna stvar	A
in je oba grešnika spodil domov ...“ ”To še ni	konec,	ne more biti!Na podobi ni obraza otrokovega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani