a (901-1.000)

ljubijo se lica, Od ljubezni brat objemlje brata.	A	ustane mi za mizoj Turen, Jože Turen, stotnik	A
Kdó podreti hoče? Ha-ha, bratje, sram me je,	a	res je! Kmetje to so, delavci, seljaki,	A
sivca konja, Da ga jezdiš po ravninah krških:	A	še rajši jaz bi videl vender ‒ Naj v uhó ti	A
leskeče ívje, In pod nebom kroka gavran lačni ...	A	junaki dirjajo mi k Savi. Gor in dol po produ	A
vitezi in grofi, Tahija na glas pomilujoči.	A	na tihem ‒ se posmehujoči. Gleda solnce zimsko	A
zimsko skoz oblake, Ne, mežíka malce le zaspáno.	A	razgrne se zavesa siva, Z jasnega se solnce	A
klanjam! Mislil sem že res, da si ‒ Pavliha,	A	ostal si, sósed, mož-beseda! Čarodéj si; rad	A
krónati te hočemo!« »Na tronu svetlem že sedíš,	A	zdaj še krono tó dobíš.« »O rači jo, prejasni	A
ko sine zor? To vem, da boste vi za mano:	a	jaz, kje bodem, ni mi znano. ‒ III.	A
je minilo tu, mine za vedno; vrne se morda,	a	isto več ni. Kadar življenje ugasne nam bedno	A
škrjanec se popenja vzduh, pojoč ratarju boža sluh,	a	sinek plava v sanji zlati, na posteljici pred	A
‒	A	kaj bi te govori moji bodrili! Ti poješ kot	A
nisem umeval. ni mojega petja umeval tvoj sluh.	A	naj mladoletje sijalo je z neba, naj ljuto je	A
ukanljivih prevaran zdaj povešam svoj obraz.	A	naj molčim!Ti zopet si ob meni, ti lepe mi budiš	A
ljubem vabilu, ker vem, srce plemenito imate,	a	iti ne morem in iti ne smem, med svoje predrage	A
slepoti, le prosto radujte življenja se vi,	a	mene pustite v samoti. Nihče bi mi v družbi	A
vem, zato soditi vas ne smem, kdo ste, ne vem,	a	vem, kaj niste. Ni tega nečem, da bi čas ovadil	A
zopet mir dobil po hudega življenja bojih.	A	jaz, Adamov bedni sin, po grudi zemeljski še	A
glasih bije tvojih! Nekdo je zopet mir dobil,	a	v prsih ni pokoja mojih. Vendar le poj, oznanjaj	A
Listi padejo z drevesa, vrt zagrne beli snež,	a	cipresa, a cipresa spomenik ostane svež. Svet	A
z drevesa, vrt zagrne beli snež, a cipresa,	a	cipresa spomenik ostane svež. Svet naj gleda	A
Kaj mi bilo je življenje? Zelen up,	a	‒ brez sadov. Na mojem grobu Prijatelj ali	A
ogenj se blesti, trepeče kvišku živ, vesel ...	A	veter dahne ‒ žar ugasne, okrog se razprši pepel	A
jezen: »Da vrag te je postavil sem ... preteto!«	A	štor molči, molče mu govori: Oh komaj je minilo	A
mlad in star usahne on, ko pasti mora ta.	A	koliko ljudi trpi na sveti, ki svoj živ dan	A
tujih rok vsajeno zrem. . / . / stran 73 . /	A	bodi!‒ Saj ob smrti njeni pretrpel dvojen sem	A
nocoj in zapuščen, na njem ne morem luči žgati,	a	grob srca je razsvetljen. Spomine svetle mu	A
utrujen končal si svoj zadnji pot. Po kratkem,	a	burnem bolestnem življenju naposled le našel	A
Bojišče ‒ in ranjenci mi.«	A	jaz sem molčal v neznani goresti, v solzah so	A
moje dejanje, katero si strogo sodil nekdaj,	a	vselej odpustil očetovsko milo, še vse mileje	A
‒ Blagor ti, oče! Jaz potnik sem še,	a	ti si doma. Usahni solza!	A
pologu bujnem, na prisoji ‒ vse prazno! Oh,	a	tudi notri, tukaj notri čutim, da je v temni	A
hitro v izberi! Ljudi je veliko na sveti.	a	pravi človek je malokateri. *	A
vina, nekoliko vina tudi za ode, moj oče.	A	svet vzdihuje, da nima denarjev, da vinske gorice	A
grenke vsa vesela je ... . / . / stran 88 . /	A	črna mi zazevala gomila ko je obup do vrha prekipel	A
nimajo prostora, osladna čustva hoče piti svet,	a	misliti ob pesmih ‒ o pokora! Točimo torej solze	A
Zaman! ‒	A	v tem lepota gre nam v slast, ko vi znad bukev	A
Gnojišče kmetu, deci cvetno brdo, mladeniču dekle,	a	starcu peč po svoje vse je lepo, nič ni grdo	A
delati perik, pohajkovali so repetitorji ...	A	nova drama, vredna sto replik, če dobro se izvede	A
po vsem ... Na prsih sveti temu se kolajna,	a	drugi brez desnice suh in bled pred hiše hodi	A
Povejte dobri mi celotje!	A	vem ‒ vi šepetate: Pesimist! *	A
vinski kleti, in ljubljen tudi, koderkoli znan.	A	ta naš maček, rusko to »pohmelje« ne trajata	A
sladka vada ‒ da sladka bi ostala vekomaj!	A	hrepenenju niso ure vzete, le smotra ni, le	A
rad ogane, ljudem nelovskim v stran ali nazaj;	a	kdor zada mu krvaveče rane, on redko strašni	A
starši mu mrtvi spe, da nima bratov, ni sestra,	a	da ima za mene le srce. Prekmalu je posinil	A
sedi v naslanjači »Preziral me nekdaj je svet,	a	zdaj te dvorane so moje, in moj je ta kras in	A
Trenutkov nekaj in ‒ izdahnem ...	A	to sem želel mnogokrat: Ko mine v grobu leta	A
vas slug pokoren, na vek za vas gori srce!«	A	glas ob njih vrši tožeč: »Med brati ni spomina	A
dolgo družbe naše, vesela živi kot nocoj!«	A	glas ob njih vrši tožeč: »Med drugi ni spomina	A
sprejme me v svitlo sredo krilatcev božji zbor.	A	drugega vladiko ob meni zrete tu: Duhovnika	A
in dvakrat bledi mesec nad Moravo je stal.	A	ko se za gorami je v tretje dan rodil, nad Velegrad	A
je nekdo poginil.« Glavar oči zatisne spet,	a	pridrvi pošast se nova: »O Vitovec, na vek proklet	A
poročno, že tretji te čaka v cerkvi oklic.	A	jaz ti povem: ne bodeš nosila ni krila ni venca	A
ženin, kako? On naše vasi je najgorši mladenič,	a	tvoje obličje blédo, suhó.« *	A
Molčeče viteze bojazni in čut obide nemirú.	A	vitez Završčàn izprazni peneči kelih brez strahu	A
branili, v svetli raj nas bode prerok vêdel.	A	braniti dlje se ni nam môči, uklonimo se sovragom	A
srčnosti! Proti vzhodu dvigne meč v desnici,	a	levico na srce polóži in govôri, branil li pravico	A
Mati tvoja, Abdalah, pozna te.	A	zakaj, moj sin, bojiš se danes smrti v boju	A
smrti išče, meč samo ga spremlja na bojišče	A	z oklepom prsi ne odeva, ne pokriva s šlemom	A
Abdalah jo v boj poslednji vede z mečem,	a	brez šlema in oklepa ‒‒	A
‒ ‒‒‒‒‒‒‒‒‒‒‒‒‒‒‒ V mestu hrup,	a	pôkoj okrog mesta, vpitje v Kabi, zunaj smrtno	A
pozdravljeni, starši mili!« »Prišel si domu ‒	a	nimaš miru. Kam precej od naju korak te sili	A
Molk objame vrt in mlado družbo.	A	kraljica skoro se predrami, k spremljevalkam	A
Sijalo bi v srcu veselje, iz srca sijalo v oči ‒	A	kaj mi pomagajo želje! Na svetu pač takega ni	A
za vzor ga ima. Modrost je pač lepa vrlina,	a	kaj, če le njemu je v čast, jaz rada bi z možem	A
daleč gojila bi znanje z učenimi tudi ljudmi ‒	A	kaj mi pomagajo sanje! Na svetu pač takega ni	A
izbral. Naj tudi bi nič ne imela, kot njega ‒	a	njega le jaz. Samotna pri njem bi sedela, v	A
v najboljšem mi čisli narave darovi lepi ‒	A	kaj mi pomagajo misli! Na svetu pač takega ni	A
Najtežjim pokoram za tebe uklonim srce.	A	mojo predrznost odpusti, še preden obide me	A
‒ Nihče.	A	pride smrt, kdo mi to pove drugače? Za menoj	A
prostor za seboj ne pred seboj ne vesta mej.	A	kje, moj duh, je konec tvoj?‒	A
mir nikdar tako. Grenko je mreti in umreti,	a	mrtev biti je sladko. Roži Kaj te čaka, divja	A
življenja v zarji zlati, o knežnja sladkih,	a	krilatih nog! Nestalna si, a kadar meniš stati	A
knežnja sladkih, a krilatih nog! Nestalna si,	a	kadar meniš stati, prepozna si.‒ Na vek te čuvaj	A
pretekli čas je vzel! Po svetu hôdi kakor mrtvo,	a	smeha jasnega ne črti, saj videlo si kako žrtvo	A
nikdar mi zadoščenja nikdar ni dal ‒ miru.	A	ti prirode hram, mogočnolep, skrivnostnoblag	A
prag. Besede nisi del, in leka dal nikoli mi,	a	neki dih sladak srce mi je prevzel, prepodil	A
potegnil iz globokih kolesnic v gladek tir ‒	a	ni mi moči. Koliko so krivi drugi, koliko sem	A
si na pota kriva in skoro zgrmel v prepad.	A	jaz sem hodil za teboj narahlo očitaje vesti	A
Radovednost Le posameznik se stara, svet je star,	a	zmerom nov. Zmerom nov nas vara, čara duh in	A
ležal nekoč bolan in temnega čakal pogreba,	a	preje še čakal globoko željan preroškega angela	A
bledi obraz, ne morejo zbrisati bridke resnice,	a	rana zaceliti more le ‒ čas. II.	A
hrepenečih solza. Od kraja sva si dopisávala vneta,	a	zlagoma sva obmolčala oba. In zdaj, ali spomniš	A
sluteč, da govor moj tako globoko te bo spekel.	A	bridko čutim zdaj trpeč, odkar sem naglo te	A
Veselo naravo in trezen razum, značaj neomajen,	a	rahlo srce, ob radosti zmernost, ob stiski pogum	A
srce v življenja mladega nasladah bežnih.	A	kadar te zagrabi sreča kriva, ime izreci moje	A
Ah, ljubil sem ‒ in ni mi žal.	A	tvoj pogled in tvoj nasmeh z menoj se je samo	A
teboj za vedno se razstal tako nerad, tako težko	a	moral sem ‒ in ni mi žal. Mučenec Korak ti	A
med mrtvimi stroji, tiran izsesava ti moč.	A	kakšna je tvoja ideja, ki zanjo boriš se mrjoč	A
se je motil svet in se morda še danes moti,	a	jaz sem hodil vrsto let in hodim še po svoji	A
vstal, morda je kdo bodočnost lepšo mi obetal,	a	klelo jih je sto in sto, da sem za njimi jo	A
zameri, muza moja! Potihnil môl je sladkih ur,	a	liri zvočni ni pokoja, iz nje mogočni sili dur	A
nas slavec čara, ko v pesmih toži mehko bol,	a	čara tudi nas Njagara, ko z gromom stresa breg	A
me je večkrat mučil, klevetniki, jezika bič,	a	tudi marsikaj naučil, poboljšal manj, osrečil	A
Nikomur hib ne prizanašaj, ocene piši jedrovite ‒	a	preje svojo vest izprašaj, če si možak »integer	A
Bojniku nosi psovke tuje. Z besedo se opeva roža,	a	tudi blato opisuje. Imaš li torej trdost brusa	A
Nerad bi v mrzlo kopel legel.	A	da se enkrat utopiš, kako bi meni ti ustregel	A
misli ves razvnet: Na káko zlo mi je rojena!	A	skoro krene k domu spet in reče ji pokojen:	A
kaj! In starec dé počasno in tiho kakor tat,	a	vendar dosti jasno, da »bil je literat.«	A
Ob njem se vsi osupli spogledajo možje ‒	A	v bledem, mrzlem trupli zastane vtem srce ...	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani