Molk objame vrt in mlado družbo. A kraljica skoro se predrami, k spremljevalkam ljubo se obrne in začne jim tiho besediti: »Nikdar ni na zemlji trpel človek vedne zime v srcu vse življenje. Žar ljubezni vsakemu prešine enkrat vsaj, vsaj enkrat celo dušo, in ogreje čustva v njenem hramu sladko, mehko, kot pomladno sonce, kdo naj dopove ‒ oh tako sladko ...