a (801-900)

In tretji ‒ molčí.	A	zakáj se solzí? Ból ali veselje té solze rodí	A
dviga se grad; Bršlín mu tovariš jedín je.	A	sove so v njem gospodinje, Gospod mu je pisani	A
stal sem na vrhu O divnem razgledu zavzét ...	A	kadar v temine se črne Zidovje tó staro zagrne	A
pak jo hoče iméti ‒ Oj hčerko ujeto, mladó!	A	kmalu potihne tam doli Pred vrati tá kmetičev	A
Dežél je novih videl, ustvaril slavnih slík.	A	dàsi ga častíjo, a dàsi ga slavé, Iz glave in	A
ustvaril slavnih slík. A dàsi ga častíjo,	a	dàsi ga slavé, Iz glave in iz srca Madonna mu	A
jih Dúnavu tira. Čoln ziblje ob bregu se tam,	A	ribič mi v njem sedí sám, Na vêslo se truden	A
Ní tákega blizu okóli!	A	nas bo pohvalil glavár, Oh, krasen pač čaka	A
»Na mestu!« ‒dé ribič krepkó ‒	A	vêslo zažêne v vodó ... »Tú vaše in moje plačilo	A
roka nežna Láhko pálic téh strè vsako záse.	A	čegáva roka jih prelomi, Kadar močna vez vse	A
vrgli oporóko, Oporóko Svetopolka kralja!	A	pokóra klete té grehôte Vnukom bo še pôznim	A
‒ Pač mnog in mnoga list dobí,	A	zánjo, zánjo več jih ní! Anka Gré po stezi čez	A
srca ne pretresa, Solza vam ne kane iz očesa.	A	gorjé mu, kdor od dóma móra. Kdor na dómu nima	A
dejte razodéti, Káj siróte delamo na sveti?«	A	cvetíce cvêtejo, dišíjo, Anki mladi ne odgovoríjo	A
Solza vam ne kane iz očesa.	A	gorjé mu, kdor od dóma móra. Kdor na domu nima	A
dejte razodéti, Káj siróte hodimo po sveti!«	A	veselo ptice žvrgolijo, Anki mladi ne odgovorijo	A
po polji, Solnce, tema ‒ vse ti je po volji!	A	gorjé mu, kdor od dóma móra. Kdor na dómu nima	A
vam, Oj, misli skrivnóstne tu v prsih imám.« »	A	tebi le, vójvoda véliki moj, Skrivnóst razodéti	A
In súlice óstre in meče ob dlán!« »	A	kjé nam je vójvoda?Brate, povéj!«	A
Kakó jih od mesta spodita na mah!	A	tísoč za njimi se ôri glasóv: »Bog žívi te,	A
Med pisanim cvetjem tvoj grob je tu vmes!	A	v krogu sred gozdne temine Razsúte stojíjo zidíne	A
živí življenje se, Če ne delí trpljenje se.	A	slajša rádost je srcá, Če isto si delita dva	A
grajska hči: »Bog sám, Bog sám nad nama vé, ‒	A	nékaj mi teží srcé!« Pred patra poklekníla je	A
Tebi ovsa za večerjo dajo, . / . / stran 37 . /	A	najboljše meni, kar imajo ... Torej spéjva ...	A
lepôte si past, Ujél pač napósled še Tí se!« »	A	dèkle iz nas in pobožni mož Tí ‒ Križ vêlik	A
rudeče krví, Po Tebi se modra pretaka!« »	A	ker si mogočen, lehkó naredíš, Da sitna izgine	A
Dvigne Sofer kupo k ustnom svojim.	A	kalif nad Sofrom damaščanko. »Glejmo, je li	A
Knjiga sveta je pred njim odprta.	A	ne čita mi kalif korána, Zre za starcem, kteri	A
ti toplota, Ko godci gódli bi okróg života!	A	druga péla v koči tam pri nas je. Ko zdaj-le	A
kruh in v tem trpljenji: . / . / stran 48 . /	A	bêde naše odoléti glasom Več mogel nisem.Planem	A
preljuba ti toplota, Tu godci godejo okróg života.	A	zunaj tam kakó spet s snegom mête In v divjem	A
starka domá in solí!« . / . / stran 50 . /	A	Kristus Šentpetru s kazalcem pomigne: »Pomágaj	A
gnilih gób, Živ mrlič, ko svoje dní modri Job.	A	glej, Vzveličar se jadniku bliža: »Oh, brate	A
In Peter neznanca spoštljivo pozdravi.	A	Kristus? ‒ popotnika še ne pogléda! In nálašč	A
Povéj!« »Na ustnih tá človek pač nosi Jehôvo,	A	srce le Mámona moli njegôvo, O, Peter! tá svetec	A
grôzno kralj mladi, Pred licem mu dela se mrak ...	A	ranjencev prvih dovêde Mu s polja krvavega vlak	A
moj, bratomorílec, Krvave zdaj nosi roké.« »	A,	kralj moj, ko smrt me poljubi, Zakličem, da	A
mrtvaške pésmi, Palmov list je držal v roki desni,	A	na listu čitali so slova, Ki jih roka pisala	A
je naše hiše, Poprôsil ponižno me je za vhod,	A	Primož Trubar se piše.« »Káj? Trubar!« vladika	A
prst. Tvoj mož bil sicer že je star, Že star,	a	dober gospodár. Bil že je kratkoviden, res,	A
‒ On star,	a	mlada, živa tí ‒ Takó pač večkrat se zgodí!	A
»Kaj neki svéti se mu tó?	A!	‒ kupo mi drží z rokô!« »In v kupi môten je	A
Prinesel čudnih tekočín.« »Srcé je meni preslepíl,	A	tebi v kupo smrti vlil!... «	A
pólnijo se novi; S strun marseillaise pev zvení,	A	z gôdboj, petjem se vrstí Zdravíca za zdravícoj	A
Vojvóda Dubrovniški! . / . / stran 72 . /	A	sredi družbe mènih tih Napitnice posluša; Boj	A
dolini ob šumnem potoku Kolesa se vedno vrté,	A	mleti pomaga Mohorku Rejenka, prelepo deklè	A
naj nesem! Dar vsprejme tá ženin naj sam,	A	vpričo neveste in svatov Naj jerbašček njemu	A
nocój veselíš!« »Bogati pač ví ste, bogati,	A	mi smo beraški ljudjé ...«	A
Prokólnši sina ko besán, Obrne se od njega v strán.	A	mati plače, da je joj! »Sin moj, sin moj, káj	A
ôkna se odpirajo, Vsi se za njim ozirajo.	A	črnošolec ném in bled Skoz vas koraka v tuji	A
Prodal i ón je Lahom Tam par volóv. Zakàsnil se,	a	v pôzni, temni noči Sám gré domóv. »Hm, pravijo	A
nocój domóv je prišel s sejma, Pa le ní znal.	A	čudno prinesó mu vsi novíco, Ko síne svit:	A
Marijófil ‒ Kloštrov tvojih bivši prej nadzornik,	A	zdaj prior v domu tém nevredni ‒ Piše danes	A
samostan prirómam. Palico sem potno držal v desni,	A	v levici sveti rožni venec. Tik pred cerkvoj	A
vrata vánj odprta, Od obeda še šibé se mize,	A	v dvorani ní je duše žive! Po hodnikih samcat	A
Iz raznih krajev, časov Do stropa knjig leží,	A	jaz mej vsemi ljubim Tam zvezek poezíj.« »Káj	A
Zajčkih ... Torej res Brat drug se že oglaša: »	A	moj folijánt je tam stari! Iž njega rad čitam	A
Klet prostrana me objame hladna.	A	v sredini sódov velikanskih, Tu sedijo patres	A
Brez otca, majke ‒ vêlik križ!	A	zdaj še botre ne dobíš. Kdó kupil kríževnik	A
»Ne boj se! Jaz mu botra bom,	A	dete vzamem na svoj dom! Bogata jaz sem ti gospá	A
poljubila ... « »Bog pač mi grehe odpusti ...	A	ón, a ón mi oprostí, Ko pride iz tujíne?‒	A
poljubila ... « »Bog pač mi grehe odpusti ... A ón,	a	ón mi oprostí, Ko pride iz tujíne?‒	A
Odpušča vse ti Taras tvoj!	A	káka bo ‒ pokora? Poljubi me, oj Zora!«	A
glavó, Odsékaj z mečem slavnim svojim jó!	A	národ, národ moj ‒ tá prost naj bode. Ne jêmlji	A
naprót! Križ božji! ‒ čez lice brž križe tri ‒,	A	črna pošást se ne gane, stojí. Najlepšo gredé	A
stran 104 . / Pa stópam in góslam, kar móči mi,	A	strúna tu prva že póči mi! Obstanem, da strúno	A
svoje zobé. Lók góni po góslih mi skrivna moč,	A	struna za strunoj ‒ do zadnje je proč! No zvesto	A
pel, Skoz drevje že dan se je svítati jel.	A	zvesto kraj mêne koraka pošást, Poslušati gósli	A
úroki zli iz očíj se Prikradejo dol do srcá ...	A,	mamka, ti nísi nikóli Za úroki bólna bilá?«	A
‒ Smíli Peter Kristu se,	a	nič ne zine, Pálico le svojo dolgo v tlà porine	A
dôbri ti stvaritelj!« . / . / stran 110 . / »	A	‒ à?Žvêpla malko nós v téj vodi dúha!	A
Glej, baklje že tù so goreče!	A	žreci nesó jih samí ‒ Služabniki Hápija sveti	A
Poljublja že úde ji plamen ‒	A	ôna se samo ‒ smehljá. Káj znači smehljáj na	A
Kjé tvoja nesmrtnost je? ‒ ah!	A	káj iz prahú in pepéla Pred žreci tu dviga se	A
...	A	ôna krvníkom se sméje, S ponosom jim reče le	A
Imé mi je ‒ Misel Svobodna,	A	ves svet je moj zanapréj ... «	A
bele bi kupil gradove, Dva prva roditeljem dal,	A	v tretjem ‒ z Alenkoj bi svojoj Po željah srcá	A
Konjíškoj gorój; Sred gôre ti jézero plava,	A	zmaj na dnu jézera spava.« »Železnimi lanci	A
írhastih hlačah možjé, Po prsih jim gómbi srebrni,	A	plašči do gležnjev visé. »Kjer Sava nam vrè	A
národ ti zvesti. Od tam smo poslanci domá;	A	žezlo mogočno nam tvoje Tam, zdi se, že več	A
nami smé vsak: Po hrbtu pretepa nas Turek,	A	v lice nas bije ‒ graščák.« »Od nékdaj napada	A
napada nas Turek, Sovraži nas, ker je ‒ pagán!	A	mi, cesaróst, smo kristjani, Graščák pa je	A
Morí nas, pa ‒ ide, In s plenom odnese peté!	A	jastrebi, car, z gnezd gospôskih Kljujó nas	A
hajajo vender na tlako!« . / . / stran 131 . / »	A	tóliko!... Prêveč bo dnes teh ljudíj! ... Hè, vstáni	A
hlebec vaš beli zorí: Na hrastu ali na hruški.« »	A	tlaka v baržunu in svili ‒ há, há!‒	A
... «	A	kmetje v baržunu in svili? Tam v sénci kraj	A
Mir rajski opévata krókar in vrán ...	A	kar se nas bílo v dolini, Naznanjam vam jaz	A
vrača domóv, Gré po polji Gosposvetskem ravnem,	A	bliža se dôba ‒ duhóv! Dôspe h kamnu: »Ní to	A
vse okoli tebe. Ko solnce ti sije, molčíš;	A	ko noč na tebe pade črna, Ti ves oživíš ‒ govoríš	A
duša bo nesrečna, Nazáj posléj več je ne bó!« »	A	ko pólnoč kládivo odbije, Pri stolu duhove vzbudí	A
Litanije péli, čteli maše Za duše nerešene spas.« »	A	ko pólnoč kládivo odbije, Pri kamnu strahove	A
... Kresna noč! ‒	a	Stojan nosi v žepu ‒ Káj? ‒ práprotno seme	A
Pólnoč bije v stolpu Gosposvetskem!	A	Stojan to sliši takój: »Káj ‒ bedím li? ali	A
Na stol mu se nékdo popél!	A	v trenutku zgine mesec svetli, Zakril ga oblakov	A
PRAVDO BRANY VDOVE ‒ domovine ...	A	kdó vam jo brani sedaj?« »Mi sedeli s knezom	A
stojíte zdaj ví ... Mi iz polnih skled obedováli,	A	vám še ne dajo ‒ kostíj ... « »Kdáj izpólni se	A
sám led po poljanah, Božični razsaja vihár,	A	v srcih je vroče, prevroče ‒ Osvéte razgréva	A
naslonjen Kmet Pásanec pravi, velí: »Car daleč,	a	Bog je visôko! Odkód pomoči in svetá?	A
No, v božje ime, pa naj bó!« »	A	z vami vred tukaj prisézam: Umrjem vam rajši	A
pa glasno: »Polovíca nas je ‒ janičarjev« ...	A	mej njimi še barón je nemški, Jože Turen, vlastelín	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani