Dovolj je čelu gub, in srcu ran zadal, nikdar mi zadoščenja nikdar ni dal ‒ miru. A ti prirode hram, mogočnolep, skrivnostnoblag, miru si v dušo lil, ko sem potrt in sam k nebesom roke vil, ko sem s solzami stopil čez tvoj zeleni prag. Besede nisi del, in leka dal nikoli mi, a neki dih sladak srce mi je prevzel, prepodil s čela mrak in kot nebeški balzam ozdravil boli mi.