Ti pel si, jaz s tabo mladosten sem peval, kar vselej mi vêlel nemirni je duh; in kakor jaz tvojega nisem umeval. ni mojega petja umeval tvoj sluh. A naj mladoletje sijalo je z neba, naj ljuto je vršal jesenski vihar, naj cvetje morila je strupna ozeba ‒ vir pesmi ni nama usahnil nikdar.
In pela še bodeva v glasu nekdanjem, še pela, da v smrti zajameva mir, ne v lepi prirodi, ne v svetu zunanjem, v najnótranjih prsih kipi na ma vir.