Odslej mi bodo še bolj zoprni, ker so hladni, kakor iz motnega rdečega stekla, ob tvojem smehljaju, ki se je posinjil in je zmeraj bolj bled. A zdaj sedim ob tvojem vznožju in hočem biti igriv in hudomušen, kakor takrat, ko sva se jaz bosonogi deček, ti mali rdečelasi škrat, igrala na gmajni. Ko te jaz nosim ciciguci na hrbtu in ti poganjaš mene, svojega konjiča, po kamnitem klancu ob tračnicah navzdol, rumeni stroj pa poriva openski tramvaj navzgor po rebri in zobčasto kolo pod njim zasaja črne zobe v vrsto črnih zob, ki tečejo sredi tračnic.