Pa tudi smrekov gozd, temnozeleni ščit, ki zagrinja barako s krematorijem. In prav takó zelo daleč in zelo nizko spodaj v dolini bela zastava z rdečim križem, ki je že pred dnevi čudežno vzcvetela na beli stavbi in napoveduje prihod zaveznikov iz Belforta, a je zdaj s svojim plahutanjem zavoljo nenavadne tišine teras kot že zdavnaj pozabljeno mahanje bele roke v neizmerno oddaljenem in neverjetnem človeškem svetu. Da, tišina.