Tedaj je vikar Janez doumel nekam motno smisel svojega videnja, razgrnil evangelij in bral o postavi, ki je največja, ena edina, nedoumna iz vekov v veke. Takrat je vikar sklenil roke, da bi molil, in je jecljal kakor v skrajni nestrpnosti in čudni slutnji: »Samo jutri še ... samo še jutri je čas ...