Saj sem sam kakor potepeno ščene, Bog pomagaj, in to se je pa tudi že zgodilo, da sem moral svoji družini mačke loviti, ko so od lakote medleli, žlota, v tistem letu po bridki sodbi za naš punt. Nu, od tedaj se mi nič več ne graja na svetu, samo ta moja biriška služba, Bog mi je priča, da je res, in Mati božja.« »Gobec imaš pravi,« je rekel gospod Štefan trpko prizanesljivo, »nu, povej še kaj pa pij.«