tedaj (3.001-3.100)

je zmedel in odgovoril: »Tako vsaj se mi je	tedaj	sporočilo od doma.« »Tu v tej zbornici se je	A
vidno mu je drhtelo nekaj posmeha ob ustnicah.	Tedaj	pa je udarilo od drugod.Javil se je Formentini	A
Delmestri povedal, ki je žal zamolčal, da so se dali	tedaj	prav hitro pregovoriti, ko so izvedeli, da gre	A
dejanske prebitke.« »Dokaži!« je vzkliknil	tedaj	surovo Nikolaj Strassoldo. »Dokažem, če želijo	A
Za silo se mu je posrečilo.	Tedaj	je predlagal Radetič nekako spreminjevaje Delmestrijev	A
pet in še več obiskov. Grof Rabatta je bil	tedaj	redka prikazen med goriškim plemstvom.Bil je	A
njegov brat Ivan Friderik, general, ki se je	tedaj	zdravil v Gorici.Prišel je grof Jakob Edling	A
ki je poveljeval mestnemu vojaštvu in se prav	tedaj	potegoval za sprejem med stanove.Kakor vedno	A
.«*	Tedaj	je nenadoma zmotil alegorijo, »zvesto hčerko	A
ta sluga posnema njegovo besedo in kretnjo.	Tedaj	se alegorija razvname in deklamira: * Hic foecundus	A
uverjen, da glumi prav njega. Na oder prilomasti	tedaj	pet mož v vihrajočih plaščih in širokokrajnih	A
in preglušijo to, kaj pravi alegorija nato.	Tedaj	pa stopi iz srede upornikov nekdo, ki ima meč	A
dobra, boljša kakor njegova lastna, nabrekla. A	tedaj	je tudi igralcu izgorel zanos in mrtvo je povedal	A
ki je prišla v igralski obleki med goste.	Tedaj	so sluge odprli gostom vrata v sosedno dvorano	A
/ . / stran 226 . / »Bandel!« je zaklical	tedaj	Karnel presenečeno. »Me torej le poznaš,« je	A
Pajek’! »Pa da si se upal iti nad Tolmince,« je	tedaj	rekel občudujoče Karnel. Bandel se je zasmejal	A
in se je dolgočasil. Kar tako se je domislil	tedaj	rajnega Tonina in skušal zmoliti zanj očenaš	A
Dremalo se mu je. Na pol spe na pol bede je	tedaj	slišal, da gre med kmeti pritajena beseda.	A
Zopet je zadremal.	Tedaj	pa je prišel v zakristijo nekdo, ki je očividno	A
Vrat niso zaprli.	Tedaj	je zbudil hladni vzduh Mohorja Kacafuro.Pogledal	A
zdigovanju in Tone Vidučev ni pokleknil. Nekdo mu je	tedaj	položil roko v lakotnico in dejal trpko: »Ali	A
mlada dva za Petra, sta se igrala po svoje.	Tedaj	je vstal Duša in dejal trudno: »Pojdem.« »Kam	A
mu moram, naj se me boji, ker sem coprnik.«	Tedaj	je zdramil leno, komaj še živo golazen ob nogi	A
strmel. »Sedi, sedi, ljubi brat,« je dejal	tedaj	Duša.»Kar po domače!«	A
po tleh. Iz čutare, sodniku pod obraz, se je	tedaj	potegnil modras, ki ga je bila toplota Petrovega	A
»Mešo,« je verjelo najmlajše.	Tedaj	je upadel Anžetu pogum in je zavpil: »Če pa	A
osuknil konja in podil konja nazaj proti Ročinju.	Tedaj	so se odprla vrata iz Kobalove krčme.Luč je	A
Svobodno cesto ima pred seboj.	Tedaj	pa se požene nekdo od zadaj za bežečim in sune	A
Sinove bom imel, da jih bo še več za punt.«	Tedaj	ga pokličejo k sinu.Gre, omahne nad mrtvega	A
Ob osmih je začela umirati.	Tedaj	se je dvignila s svojega ležišča domača hči	A
Pognal je konja. »Drži ga,« je zavpil	tedaj	nekdo iz prve krčme. »Naj gre po padarja,« so	A
novi potniki, je minila ljudi prvotna tesnoba.	Tedaj	je zazvonilo poldne.Morjak je nesel glasove	A
Občutili so domotožje.	Tedaj	so zaklicali s stolpa nad njimi: »Iz Gorice	A
so prišli znojni in zasopli k zbranim, prav	tedaj,	ko so tisti, ki so prišli od Gorice, obstali	A
hotel posnemati Skoračnikarjevo besednost.	Tedaj	je mestni obstal, iskal z očmi po ljudeh, trudeč	A
rekel Martin. »Lapajne, kar govori,« je sunilo	tedaj	nekaj mož pilakarja s Šentviške gore pred vrsto	A
Dozdaj sva tukaj šele dva.« »Tako,« je zavpil	tedaj	grof, »nepokorni do zadnjega!« Srdito je osuknil	A
Ob bok se jim je postavil Radetič.	Tedaj	so se vojaki razvrstili in dali podglavarju	A
tega neznanega mu človeka se ga je lotevala.	Tedaj	pa je podglavar Strassoldo prijahal tik pred	A
puško na zid in meril. Koščerjev Vrban se je	tedaj	domislil stare matere pa tega, da je pozabil	A
razpršili kmete in jih potisnili na pokopališče.	Tedaj	so udrli za njimi pešci.Šli so se na pesti.	A
Nihče ni odgovoril.	Tedaj	pa so videli nekateri, da je blisnilo v oknu	A
suval, in jih gnal kakor čredo nazaj po mostu.	Tedaj	se je obrnil Dragar nanj. Hlapec se je okrenil	A
pa le ni.« Šalil se je besedno, ker je bilo	tedaj	za en denar deset lokovških žebljev, ki so jim	A
ne da je umel, kaj pravi Kanalec. Množica je	tedaj	vlomila v mitnico.Hreščeče so se vdala vrata	A
Sredi prostora je ležala lestev.	Tedaj	so ljudje iskali in našli, da so pod stropom	A
je do hudega sporekanja med kmeti in Kanalci.	Tedaj	je nekdo privlekel visoko lestev in jo prislonil	A
zavpil nerazločno besedo. »Hudič!« je vzkliknil	tedaj	za njim tolminski mesar Melinc. »Sam se je obesil	A
takemu. »Golja, modro si govoril,« je zinil	tedaj	nekdo med ljudmi.»Le to je, da si nekaj povedal	A
Viharno so pritrjevali. Gradnik je	tedaj	nadaljeval in povedal: »Vojska je red.Enak red	A
Kakor dekle, tako je zdaj pogrešil prijatelja.	Tedaj	je zagledal moškega in žensko, ki sta prihajala	A
je vstal, da bi se spustil dragima naproti.	Tedaj	so ga ljudje videli, ustavili in obkolili.Vedli	A
ki ga je stavil.« »Sveti Bog!« je vzkliknil	tedaj	sodnik neposredno. »Kdo govori o gospodu Jakobu	A
Pojdite!«	Tedaj	je bilo čuti pred vrati viharno stopinjo.Nekdo	A
»Noče,« je spregovoril bridko sodnik.	Tedaj	šele so se grofu Adamu odprle oči in je vzkliknil	A
je od bolečine skrivil in omahnil v stran.	Tedaj	pa se je dvignilo od vseh strani orožje proti	A
ubijte ga!« je zavpil nekdo med uporniki.	Tedaj	je bilo čuti zaporedoma klic: »Mir!« Viknila	A
Brez povelja so povesili ljudje puške.	Tedaj	je pomignil Radetič Formentiniju, naj govori	A
svoje prodajalne, gostilničarji so odprli krčme.	Tedaj	je privihral po gosposki ulici mestni sodnik	A
je občutil vedro Gradnik. »Pusti babo,« je	tedaj	spregovoril nekdo ob njem.Bil je Matko.	A
Kobal. »Tolmin pa še bomo,« je dodal Kragulj.	Tedaj	je pokazal Tinče skozi okno: »Poglejte, Peter	A
je grof kot tolminski gospod nato potrdil.	Tedaj	je zašepetal Duša Gradniku: »Bandel je ušel	A
»Naprej! Na Travnik!« ga je bilo	tedaj	slišati. Ljudstvo se je zazibalo in se v močnem	A
v močnem valu prelilo s trga v ozko ulico.	Tedaj	je povedal Laharnar Šimnu: »Sedemdeset nas je	A
čutil varnega in je bil odločen, da se ne vda.	Tedaj	pa je planilo v sobo predenj nekaj plemičev	A
»Ne bo je snedel,« so verjeli. Pa se je	tedaj	oglasil eden izmed županov samih, Podgornik	A
vzame otok, če si pritisnil jeklo na udarec.	Tedaj	pa je dejal Mohor: »Signora Mariutta!Pa zakaj	A
Ko je popil eno mero, je šla po drugo.	Tedaj	je našel Mohor časa za kratek samogovor: »Zato	A
poljubljat razpelo na stopnicah pred prezbiterijem.	Tedaj	je bral župnik: »Bonum est viro, cum portaverit	A
Toda kmetje so držali za Gašperja.	Tedaj	se je Matko razgrel: »Pijanci,« je vzkliknil	A
proti vratom. »Kakor Judež me gleda!« je ušlo	tedaj	Bizalju. Matko se je obrnil, kakor bi trenil	A
»Le kar poskusi,« je čakal Bizalj.	Tedaj	je položil nekdo Matku roko na rame in dejal	A
ubog kot cerkvena miš,« ga je opomnil Breščak.	Tedaj	jim je prišla naproti Breščakova hčerka Marija	A
Na produ ni, je više gori,« je sodil Breščak.	Tedaj	je planil ogenj v višino.Deklica je zavpila	A
Tudi očetu se je uprla.	Tedaj	so blisnile Golji oči in je rekel: »Kakšno hinavko	A
napraviti užaljenega in se je navidezno razburjal.	Tedaj	pa je dejal Golja prečudno mirno in bridko:	A
»V Bačo z ovaduhom,« je kriknil Golja.	Tedaj	je tujec planil, se otresel ljudi in izvlekel	A
sejmarji so . / . / stran 341 . / se že razšli.	Tedaj	se je nabralo na Modrejcah v hiši Lovrenca Kragulja	A
misli in ne želi. »Pojdi, Tončka,« je dejal	tedaj	brat in nažigal tresko. Sestra se je molče vzdignila	A
tudi za rane dobra?« »Zgovorimo se, možje,« je	tedaj	zaklical Lovrenc. »Janez!« Gradnik je odvrnil	A
Možje so mučno utihnili.	Tedaj	je spregovoril Gradnik. »Možje,« je rekel,	A
Možem, ki so ga poslušali, je rahlo odleglo.	Tedaj	pa je rekel Laharnar: »Vojake sta z Janezom	A
cesarja, kakor je zapisano za večne čase.	Tedaj	je Janez Gradnik razgrnil šop listov, jih položil	A
dvajsetih let. Goriški deželni odborniki so	tedaj	pisali cesarju in tožili svoj težki položaj	A
Tudi oče je molčal.	Tedaj	je rekel sin: »Ali veste, da poizvedujejo za	A
potvorjene zapiske o roboti, so klicali Modrejani.	Tedaj	so se našli sredi vseh teh majhnih, navadno	A
ki so ti otroka pohabili,« je dejal Martin.	Tedaj	je predlagal še Lovrenc: »V božjem imenu.Za	A
Župnik se je že odpravljal spat.	Tedaj	je nekdo potrkal.Župnik je šel odpirat, meneč	A
razbil tintni lonček. »Skoračnikar,« je zavpil	tedaj	župnik, »kamenje mečeš. Saj vem zakaj!	A
zadel duhovnika v glavo, da se je zgrudil.	Tedaj	se je zunaj osmelilo nekaj domačinov, se vrglo	A
Inu vus folk ima reči: 𠆪men!’«	Tedaj	se je znova oglasil Andreju v uho jok dojenčkov	A
‒‒‒ »Kdo pa je galjot?« je spregovoril	tedaj	nenadno nekdo za njim.Andrej je dvignil oči	A
«	Tedaj	so se odprla vrata.Vstopil je Martin Munih in	A
bogokletno: »Pa je vendàr galjot!« Martin Munih je	tedaj	pogledal zapored oba brata, ne da bi kaj rekel	A
«	Tedaj	mu je rahlo potrkalo na okno in nekdo je rekel	A
Nobenega odgovora.	Tedaj	je Golji pošlo potrpljenje in je zavpil: »Pa	A
ves glas začnem vpiti, da si zadušil Tonina.«	Tedaj	je Valentin planil s peči in šel odpirat.Ko	A
Martin se je križal v tretje. »I nu,« je	tedaj	rekel Podgornik, »močnik je.Križa je vreden	A
razsvetljevala izbo, je ugašala ... »Janez!« je	tedaj	zaklicalo na vratih. Gradnik je pogledal.	A
jaz, dohtar in padar, vse to vem.« »Saj si	tedaj	grofa služil, kaj bi ne vedel,« se jadi Peter	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani