tedaj (3.101-3.200)

petelin, pa vzameš, kjer že imaš. Oni pa je	tedaj	drugoval z menoj.Sam sem mu povedal, kako je	A
da se je ustrašil.« Defacisu v besedo se je	tedaj	hripavo zasmejal Gradnik. »Vidiš,« je dejal	A
amen. Je še to, kar je Janez prestal,« je dejal	tedaj	Peter. »Kako ga je zlasti neki Bandel pojal	A
»Pojal in ubijal. Kakor je	tedaj	služil tolminskega sodnika.« »Galjot!	A
Duša ali pa Šime Golja ... . / . / stran 396 . /	Tedaj	se je zunaj zdanilo.Duša je pokazal na spečega	A
da je on tisti. . / . / stran 397 . / Pa je	tedaj	zaklical nekdo drug: »Naprej, možje!«	A
Nemci?« se je čudil Štefan. »V Gorico,« je	tedaj	prikimal tudi Andrej ... VOJAKI Ura je udarila	A
Sreda božja, da ga ni bilo blizu in da se je	tedaj	zbudil poveljnik in napravil red ... Mohor Kacafura	A
Čudno; dalo mu je nekaj moči.	Tedaj	je rekel Andrej, da bi šla naprej. Šime se je	A
Dve sto Senjanov je ostalo na Tolminskem, do	tedaj,	da so kraj zasedli Nemci. Ti so krenili na pot	A
Videl je svoje otroke, ki so prijokali iz hiše.	Tedaj	je vstal in šel.Stopil je vojakom naproti, stegnil	A
Vojaki so gnali upornike.	Tedaj	je zaklicalo iz ljudi: »Vrbanček, Mičca!« Otrok	A
trenutek je obstal in zastrmel na svoja otroka.	Tedaj	ga je sunil vojak s puško po poti: »Naprej!	A
Sram jo bodi!	Tedaj	bolnica trudno zaječi.Neka mrzla roka, se ji	A
Kar tako čudno se je vzela ta vera vanjo.	Tedaj	vstopi v sobo njena mati in jo nagovori: »Tončka	A
«	Tedaj	plane mali bolnik in išče plaho, izgubljeno	A
Usmilil bi se: »Koliko si pretrpel, Kriste!«	Tedaj	mu je bilo, kakor da ga je slišno poklicalo	A
pokazal pod steber svetega Ignacija. »Vidim,« je	tedaj	dejal Martinov oče.»Kdo pa je oni ves v rdečem	A
gumbov na suknji rejenega človeka pred seboj.	Tedaj	je videl, da se gumbi premikajo in da se debeli	A
začel moliti naglas. »Kmet neumni,« je dejal	tedaj	oni mestni, »kaj boš molil zanj!Prav mu je!	A
Marija!« je zastokal Martinov oče. Deček je	tedaj	poskusil, kako bi videl.Pognal se je kvišku	A
cipresi, ki je zrasla pod obzidje. V ječo mu	tedaj	prileti pila, zavita v klobčič vrvi, urezane	A
zavita v klobčič vrvi, urezane kot jermen.	Tedaj	je čuti klic straže, nato strel. »Peter, Peter	A
vedel. Vsak večer je z grozo bral odstavke iz	tedaj	veljavnega kazenskega zakonika, po cesarju Karlu	A
da jih je vdahnil galjot in ne sveti Duh.«	Tedaj	pa mu je odleglo.Srepó je zastrmel v steno za	A
A Gradniku se je obrnilo na bolje.	Tedaj	se je zaupal Andreju. »Bežal si,« je dejal Laharnar	A
Prekleti!«	Tedaj	je vzkliknil Andrej: »Blagoslovljen naj bo!	A
je Štefana smrtne kazni otela ‒ ženina smrt.	Tedaj	je zganil pl. Ehrberg list in počel brati:	A
Voz so zapeljali za oder.	Tedaj	je zazvonilo od nekod, ostro, mrliško.Iz ulice	A
je rekla: »Za spomin, Lovrenc.« Lovrenc se je	tedaj	zavedel.Vidi kri in jo čuti pod nosom.	A
Zvon kriči.	Tedaj	buknejo drugi in ga pregluše. Nad trgom ugasne	A
mu striže dolge lase za vratom nad tilnikom.	Tedaj	Andrej zopet utone v gledanje.Kakor da je že	A
Mesar je odnehal. Dobrovoljni človek se je	tedaj	povsem našel in dejal vedro: »Zdaj, ko si me	A
njegovo zdravje molijo.« Postavna ženska se je	tedaj	prerinila pred Mohorja, da bi lepše videla na	A
Baba hudičeva!«	Tedaj	je umrl Podgornik.Žena pred Kacafuro se je okrenila	A
so bili bolj mrtvakom podobni kot pa živim.	Tedaj	so se zasmilili celó uradniku: »Lačni so bili	A
Zazvonilo je k svetemu večeru.	Tedaj	je rekel Anže Rink, ki je sedel pri Helerju	A
odgovorila. »To bi rad vedel, od česa se živita,« je	tedaj	vprašal Anže Helerja. Heler je stisnil glavo	A
je skrbljivo potegnila domačo mačko k sebi.	Tedaj	je dejal Anže: »Pojdem! Zajcu sem nastavil,	A
kruh...« sem ji moško odvrnil, čeprav sem imel	tedaj	komaj štiri leta.Za nas je bilo že to veliko	A
takoj laže. Zato ni bilo nobenemu težko opraviti	tedaj	v hlevu pri živini. »No, zdaj si pa	A
velikokrat spekla svež kruh. V trgovini se kruh	tedaj	ni mogel kupiti.Ker so Pavšičevi hodili k nam	A
skorjo in belo sredico, nam bodo vsem žarele oči.	Tedaj	bom ponosno pogledal po svoji družini in jim	A
je stala nenavadno velika gospa Pavšičeva. Do	tedaj	se mi je zdelo, da je majhna, drobcena ženska	A
Kruh je naš in ne bo nam ga ukradla!	Tedaj	se je zgodil čudež.Gospa Pavšičeva je obstala	A
nenapisan dogovor, da me bo nosil v naročju samo	tedaj,	ko mu bom prepeval našo najljubšo pesem.	A
sva se basala s čudovitim posladkom. Medu do	tedaj	še nisem okusil.»Vesta: vsaka muha ne da kruha	A
je jemala kar v razred, ker otroškega varstva	tedaj	še ni bilo, drugih sorodnikov pa ni imela ob	A
udarilo dvanajst, nato pa zazvonilo poldne.	Tedaj	je prišel tudi gospod župnik in nam odklenil	A
SREČANJE Z MATERJO NARAVO Naravo sem si do	tedaj	predstavljal kot veliko dobrohotno mater, ki	A
ga kar na samem mestu premagal. Strah je bil	tedaj	razočaran sam nad seboj... Bilo je v času	A
korak proti njej in nameri nož naravnost vanjo...	Tedaj	pa...Smrt je videla, da misli Janez zares...	A
raje pa se vračata vanj. Najlepše je bilo zato	tedaj,	kadar smo bili zbrani vsi doma, ko je bil veliki	A
mi je brat Ciril naredil prve prave smuči.	Tedaj,	dobrih deset let po drugi svetovni vojni, smuči	A
»Greva!« Do	tedaj	so nama bile velike domače gramoznice ter mali	A
naprej sankajo mali otroci! Čeprav smo se	tedaj	vozili samo naravnost, smuk navzdol, sva bila	A
odločil ata. Čeprav je bil redko privezan, smo ga	tedaj	privezali z velikim zadoščenjem kot največjega	A
»Vsak pameten človek ve, da je tako...«	Tedaj	je v meni zavrelo.V mislih sem obstal pri vaškem	A
njega ne bi bilo pravega pusta v naši vasi.	Tedaj	je bil s svojim pripovedovanjem, petjem in igranjem	A
bližnji in daljni sosedje ob ličkanju koruze.	Tedaj	smo se veliko pogovarjali o strahovih, si pripovedovali	A
je delo, če sem jo pobožal po vrhu kožuščka.	Tedaj	je vedno visoko vzdignila rep, s pogledom pa	A
je bila jezna, če je mama pozabila nanjo.	Tedaj	je od jeze začela praskati po vhodnih vratih	A
niti naslednjega dne, niti čez teden dni. Do	tedaj	nisem mogel verjeti, da mačka lahko tako močno	A
Nisva pokvarjenca! Tako dobrih pomaranč do	tedaj	še nisva jedla... Bila pa sva tudi notranje	A
zakril Rajmundu pogled naprej. Povrhu se je prav	tedaj	pod sprednjim kolesom znašel debel kamen.Kolo	A
steza, kjer vsakdo komajda čaka, da poleti.	Tedaj	še nisva vedela, da vsega v življenju ni treba	A
nočjo sva imela takšne roke ko kuščarja. Ker	tedaj	ni bilo še nobenih zaščitnih rokavic, sva v	A
kapitan Splošne plovbe Tunjica‐Pšata!« Prav	tedaj,	ko smo nesli čoln iz gozda proti Tunjici, se	A
prednost. Gramoznici ob hiši Rajmundovih sta se	tedaj	napolnili z vodo.Nastali sta dve lepi jezeri	A
bi bil užitek še večji. Ker sva imela čoln	tedaj	spravljen v šupi pri Rajmundovih, bi ga morala	A
eno najbolj zoprnih del. Sam pri sebi sem že	tedaj	sklenil, da bom - če kdaj pridem do kakšnega	A
uživate prave počitnice na Pšati...« Na morje	tedaj	iz naše vasi ni hodil še nihče. Komaj smo vedeli	A
Nesrečno truplo mlinarskega pomočnika je bilo	tedaj	že v Pšati.Tudi nam bi se bilo lahko zgodilo	A
To je bil čas po Velikem šmarnu.	Tedaj	smo si tudi mi lahko privoščili tri dni dopusta	A
Na eni od slik je kot kavboj tudi on kadil...	Tedaj	je znova posegel vmes moj ded.Večno mu bom hvaležen	A
Komendska Be‐Be, ali kaj misliš name?«	Tedaj	je bila nadvse popularna igralka Brigite Bardot	A
njeno lepoto. Ker smo pri slovenščini prav	tedaj	jemali Petrarka, sem ji sklenil napisati sonet	A
ogledalo, ali sem res tako enkratno lep. Do	tedaj	sem mislil, da imam najdaljši nos na Kranjskem	A
teleban. Mati pa so s svojo iskreno željo že	tedaj	pristavili svoj piskrček tudi zase: radi bi	A
predpasnik poln pehar najboljših marabel, ki so prav	tedaj	dozorele.Pa škoda ni bila prevelika:	A
šaliti možakarji iz Zavrha. Dobro se spomnim -	tedaj	sem bil že deček - da so nekoč očeta v zvoniku	A
pravi praznik, smo vedeli otroci po tem, da so	tedaj	mati vzeli s poličke Sveto pismo ter nam na	A
bila najpametnejša krava med kravami. Prav	tedaj,	ko bi jo moral odvleči z njenimi tovarišicami	A
mukanjem: njej pa je moja šola deveta briga.	Tedaj	mi je v glavo šinila odrešilna misel. Človek	A
Liska pa se kot nalašč ni oglasila.	Tedaj	se je zgodil moj prvi veliki čudež. Pripomniti	A
sem preglasil vse ptice v gozdu. Verjetno bi	tedaj	spesnil svojo najdaljšo pesem, če se ne bi naenkrat	A
res prišli kar pome na vrh smreke, če ne bi	tedaj	vmes posegla višja sila.Smreka se je očitno	A
konkurence vse tja do Krvavca in Storžiča. Pa se	tedaj	še nisem odpravil višje v hribe kot na Šmarno	A
Jurij Zavašnik. V Smledniku sem ga videl le	tedaj,	ko je bilo kaj narobe. Hudo hudo me je zapekla	A
morala seči kamnu do srca, če bi ga imel. Mene je	tedaj	vedno presunilo tako globoko, da sem imel ob	A
V kvartetu.	Tedaj	kvarteti še niso bili tako znani in so zato	A
ali pa z veliko, če bi mislil na vse Slovane,	tedaj	niso smele plapolati javno. Tako se	A
Res pa je, da večinoma v nemškem jeziku.	Tedaj	pa smo peli v slovenščini! Gostje so	A
pričakoval nagrado. Vsi odličnjaki so jo do	tedaj	dobili.Take so imenovali, da so premiferji,	A
se je navduševal nad knajpanjem, ki je bilo	tedaj	zelo v modi, sošolec Tone. »Za mene	A
puško naravnost v bledoličnega divjega lovca.	Tedaj	pa je izza skale stopil drugi divji lovec, do	A
malico, kosilo in večerjo sva nesla s seboj. Ker	tedaj	še nismo poznali nahrbtnikov ali kakšnih drugih	A
Nastale pa so iz slovenskih ljudskih korenin!«	Tedaj	sem sklenil, da bom tudi sam postal pisatelj	A
mene, po vsej slovenski deželi pa je bil že	tedaj	močno poznan kot pisatelj, saj je bil njegov	A
me opazili na vižmarskem taboru leta 1868.	Tedaj	nismo nič peli, res pa je, da nisem imel v ušesih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani