tedaj (1.801-1.900)

Gosposka naj govori!«	Tedaj	se je Strniška obrnila šele od okna proti njemu	A
on - kot redni gost - bil zaslišan za pričo.	Tedaj	tudi on se je pravzaprav ogiblje, on, zaradi	A
videla, da so vsi zbrani, je pozvončkljala.	Tedaj	so se odprla vrata, bengalična luč je razsvetlila	A
arkeljnov so zarožljale po veži - luč je ugasnila.	Tedaj	je Minka odprla vrata v sosednjo sobo in vedla	A
Ne boš mi nagajala ne, taka ženščina že ne!«	Tedaj	je zastavil in začel pisati: Slavni	A
Dokažem, da se nikogar ne bojim!« Luč iz veže je	tedaj	posijala na Aleno, ki je snela na pragu kapuco	A
Ob tej deklini razlagi se ji je zdanilo. A	tedaj	je ni prevzel strah, prešinila jo je moč, da	A
Množica je zavalovila proti durim.	Tedaj	sta se pojavila župan in župnik, ki ju je priklical	A
je prišla tudi Alena, ki je vsa ogorčena šele	tedaj	zvedela, kaj se je zgodilo. Vsi zapored	A
prepričanje je, da je žensko srce srečno le	tedaj,	ko izliva in izžareva kakor sonce ogenj ljubezni	A
Brest je zavil na Smrekarjevo dvorišče. Prav	tedaj	je prišel pred vežo od nasprotne strani Štefan	A
gledala za sanmi, torbica v roki ji je trepetala.	Tedaj	je nekdo potrkal na šipo, kjer se oddajajo vozovnice	A
Moj Bog, kaj je ni!	Tedaj	je vstopila Alena.Materi je umrl vzdih na ustnicah	A
pismonoši, ko sem nesel zanj pismo v Marevževec	tedaj,	ko sem kupoval krave za Vrbka. Dobroto sem storil	A
svetuje, naj povabim mamo semkaj za nekaj dni.	Tedaj	bi bila prilika, da ljudem dokažemo, če gremo	A
strožja, bi te poljubil dvakrat. In ko bi bila	tedaj	zapahnila vrata in me zaklenila v dom, ko si	A
bo tvoja pot naprej, čeprav v deveto deželo.’	Tedaj	se je očetu tresla beseda, jaz sem pa strmel	A
kmalu obupal. Nisem hodil mnogo v šolo in še	tedaj	sem bil živ nepokoj.Ali ob teh urah sem se spominjal	A
ob hoji. Vesela je bila pot, drugačna kakor	tedaj,	ko sva hodila od doma.Nič nisem bil truden.	A
je posvetilo izza Sv. Petra ‒ domače sonce ...	Tedaj	sem se prebudil pod grmom.Klobuk mi je bil zdrsnil	A
ril po senu in nezadovoljen kopal jamo v kupu.	Tedaj	je prenehal, sezul škornje in jih vrgel na pod	A
trpel, kako sem bil neodločen in brez poguma.	Tedaj	se je prebudil hlapec.Leno je iztegnil ude,	A
Tako, tako, fant, kaj pa kupčija z ovcami?’	Tedaj	me je že držal.Tretjič mi je zdrsnil zavoj iz	A
in vsi zapori za take grešnike, kakor sem bil	tedaj	še jaz, niso zapori, niso kazen, ampak šola	A
molkom; iz prsi mu je zaječal vzdih groze.	Tedaj	je enooki obmolknil in dvignil glavo izza koščenega	A
jecljal Silvester, »ne sanjam, molil bom.«	Tedaj	se je sivobradec zakrohotal, da je votlo zadonelo	A
vrati ponujali darove, kakor niso bili v navadi	tedaj	in niso danes ne tam ne drugod za take popotnike	A
svojimi, kadar so le-ti veselo zapeli in odrinili,	tedaj	je obšla Silvestra žalost, da je segel po žganici	A
ljubeznijo pripovedovali drobne novice o domu,	tedaj	se je Silvestru vselej s silo zahotelo proč	A
sebe. »Na!« je skoraj zarežal v Marušo, ki je	tedaj	že držala latvico za rob, jo odnesla v kuhinjo	A
vrgel drobljance na drugo plat hiše pod klop.	Tedaj	je oče potrkal s sklepi po mizi.Vsi sinovi so	A
Lucija pred kratkim razodela skrivnost. Luči	tedaj	ni strpel.Bal se je, da bi se videle njegove	A
So druge reči, oče.«	Tedaj	je bila v veži že mati, ki je hitro segla po	A
»Ne izroči mi,« je ponovil Gašper.	Tedaj	je hipoma sedel na stranico postelje še Boltežar	A
njegov šušljajoči glas je tonil med vriščem.	Tedaj	pa so se odprle duri.Mednje je stopil Podlogar	A
košnji, ob žetvi in mlačvi, ob živinski bolezni,	tedaj	je poprijel sam in tedaj pri hiši ni nihče ne	A
ob živinski bolezni, tedaj je poprijel sam in	tedaj	pri hiši ni nihče ne pomislil ne žugnil.Ena	A
vriskaje zbirali, ura odhoda k poroki je napočila.	Tedaj,	preden je sedel sin na voz, da se odpelje po	A
in očitno poljubila, kakor je ni še nihče.	Tedaj	so udarili godci, završalo je med svati, ki	A
Boltežar se je pa smejal še bolj na široko. Prav	tedaj	je prišel mimo Mihorja oče.S komolcem ga je	A
Lucijo, ki so ji brez joka začele kapati solze.	Tedaj	se je Šimen zganil. Stegnil je roko	A
zaradi tega. Zato je naročil Gašperju (samo	tedaj	je izpregovoril o sinovih in tudi tedaj med	A
samo tedaj je izpregovoril o sinovih in tudi	tedaj	med štirimi očmi), naj Lucija sama ne hodi okrog	A
naenkrat vsi pogrešiti zdravo moč sinov in - kaj bo	tedaj?	Ob taki misli jo je zdramil nekoč Vorena	A
»Po brata je šla.«	Tedaj	je Šimen planil, kot bi treščilo vanj:	A
še nekaj korakov je bila od hiše. In čudo,	tedaj	jo je nenadoma zapustil ves strah, nasmehnila	A
in vsa zamišljena sta šla proti domu. In od	tedaj	je bilo, kakor da je umrl celo spomin na oba	A
klobuk in s strahom pogledal proti zvezdam.	Tedaj	je prišla Zaplaznica iz hiše in stopila na podič	A
potrdil brat suho, ves odrevenel od bridkosti.	Tedaj	se je Boltežar zvalil na posteljo in zaril obraz	A
misliti, da je bila Lucija sobico pripravila	tedaj,	pred tisto potjo, na kateri jo je ustavil oče	A
je napeto čul in čakal, da je vse potihnilo.	Tedaj	se je splazil iz postelje, odvezal škatlo in	A
»Boltežar, iti bo treba.«	Tedaj	je planila Štefa k Mihorju in ga pritiskala	A
Šimen je hodil in hodil.	Tedaj	se je oglasila Maruša: »Gašper, tak	A
včasih samo krila, včasih komolca ali rame;	tedaj	je v njegovem glasu zazvenel človeški smeh.	A
med zelenjavnim vrtom in sadovnjakom; kar je	tedaj	prodiralo na verando, me je malo begalo.Od nekdaj	A
ponavljal z drgetajočimi ustnicami, in šele	tedaj,	ko mu je na rob zavesti nepričakovano segel	A
ustnicami lahno dotaknila Anine dlani, ki je	tedaj	obmirovala v otrplem pričakovanju.Ana je začutila	A
menda zaneseš name, Ivan?« »Zanesem se,« je	tedaj	tiho, samo z nekakšno ostrino v glasu povedal	A
dobila, veš,‘ mu je v srcu tiho zaupala Ana, a	tedaj	so jo že ljubeče zagrnile visoke, tople vode	A
Samo stala sem pred njim in ga gledala, in	tedaj	sem iznenada opazila, da ima nad desno obrvjo	A
bilo ravno takšno, da bi vlivalo zaupanje.	Tedaj	se je tribunal Nemcev pred tablo razmaknil v	A
na to, da je oče na ves glas prišepetaval.	Tedaj	se je nekaj klopi za menoj razlegel deški glas	A
nevoščljivostjo tehtal fanta, ki se tako znajde.	Tedaj	sem tudi jaz še enkrat premerila Erika.	A
jim je prej bilo, a nisem vedela odgovora, ne	tedaj	ne še dolgo po tistem. Erikovo zmagoslavje	A
premeril še Ivanko. Hotel je še nekaj reči, a	tedaj	je opazil, da oficir na Milanovem stolu stiska	A
potem v hrib, na vrhu se obrni na levo ...‘	Tedaj	ji je iznenada, kakor udarec od zadaj, pred	A
občutek nečesa neznano hudega v zvezi z njim kakor	tedaj	ko sem ga prvič videla. Bil je nizke	A
Kadar pa je bila okajena, kakor tudi prav	tedaj,	je postala zagrenjena.Mračno je zrla predse	A
egipčanskih kraljic iz zgodovinskih učbenikov.	Tedaj	je bil njen obraz, ki so ga obdajali zelo črni	A
enim samim pogledom zajela vse pred seboj, in	tedaj	sem sprevidela, kaj me je ves čas še osupljalo	A
da sem zaznavala samo utripe svojega srca.	Tedaj	se je nepričakovano, da sama nisem mogla verjeti	A
ožarjale obraz, ko je sklonjen obždel za mizo. In	tedaj	sem jo prvič videla, kakršna je bila v resnici	A
Saj ni tako brezupno, kot sem mislila!‘	Tedaj	sem v kuhinji za seboj že zaslišala mamin glas	A
sredi poti se je ustavil in se naslonil ob zid.	Tedaj	je iz kuhinje pokukala mama.Hotela je že nekaj	A
je slepila, je ni takoj spoznal. »Ana!« je	tedaj	iztisnil Ivan in skočil pokonci. Tudi	A
»Kako si vedela, kje nas lahko najdeš!«	Tedaj	se je oglasil Ivan.Čudno mirno in enolično je	A
nehote bistro pogledali. »Sploh ne veste?« je	tedaj	bruhnilo iz Ane. »Sedite v tem bedastem šotoru	A
vedeli o njegovi ljubezni do Ane nasploh, prav	tedaj	pa so izvedeli še nekaj drugega.Bilo jim je	A
čuden občutek imam, kakor da bodo vsak čas tu.«	Tedaj	je Ana planila pokonci in obstala tik pred fantom	A
moja,‘ je pomislil Ivan, ‚o, ljuba moja!‘ Prav	tedaj	sta se Jože in Albin vrnila v šotor; vsak svoj	A
Tudi Ivan ne.	Tedaj	se mu je Ana od blizu zagledala v oči in mu	A
sveti. Albin je previdno stopil korak naprej in	tedaj	je skoraj trčil v tisto, kar se je prej svetilo	A
Zaprla sem oči, skoraj sem si že oddahnila.	Tedaj	sem spoznala, da so se moji prsti dotaknili	A
potem se je obrnila k čakajočemu letalu, a	tedaj	je na svojem tilniku začutila toplo, dobro znano	A
kdove kdaj udeležili skupaj z njo in so jih prav	tedaj	opisovali, ali pa so jo zalotili, da je z mislimi	A
zazdelo se ji je, da ji hoče nekaj zaklicati, in	tedaj	je z grozo opazila nekakšno ritmično nihanje	A
sem, da sem tukaj, kjer sem prav zdajle	Tedaj	se mi približa ženska kakor jaz, lahkotna in	A
"Bo ... če ima veliko moči."	Tedaj	je že skoraj normalno razločila glasove.Ta je	A
dežju. Krotak je bil Jura - kako naj bi bil	tedaj	vedel, da se je pravzaprav že nagaral, tako	A
Preveč kašlja, nekaj bo treba z njim!	Tedaj	je Jurata taka groza stresla, da so mu vstali	A
druge, tuje resničnosti; uniforme z našitki	tedaj	niso več segle do rdečih obrazov, ki jih je	A
mestu, na tej isti postelji, zagledala sebe. A	tedaj	se je oče sunkoma dvignil na komolec in z drugo	A
.. Ta umirjenost me je odnašala k njemu že	tedaj,	ko njega še niti klicala nisem.In zdaj se je	A
in moje so bile zgolj nanje uglašeni odmev.	Tedaj	se mi je razodelo, da sem njegova; da sem od	A
Vstopila sem, in sámo se je zaprlo za menoj.	Tedaj	sem v nenadni tesnobi s srcem prestregla glasove	A
obrambi prelepe oči. Osramočeni Emil, ki je šele	tedaj	vse sprevidel in je v duhu preklel svojo slepoto	A
Rahlo sem ga osvobodil svojih rok in nog, in	tedaj	je šinil kvišku kakor sprožena vzmet. Še	A
umret, ker ves čas piha in dežuje. Mene pa	tedaj	greje sonce spomina. Morala sem zaspati.	A
gospodarskemu poslopju. Kakšna sreča, da se je	tedaj	že ulila tako močna ploha, da je vse pogasila	A
šolske prijateljice in kaj fantovske družbe.'	Tedaj	sem z balkona ujela pritajen govor. "Misliš	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani