tedaj (1.901-2.000)

miren, kakor obraz angela. Nanj in name se je	tedaj	spustila senca, kot da je bil prek okna, ki	A
najbrž ni dana. Moja tiha zaveznica, voda, se	tedaj	razmakne, da me sprejme vase; obrne me in me	A
skrenila med travnike. Reke nisem zaslišala niti	tedaj,	ko sem bila že čisto blizu, tako mirna in zanesljiva	A
vrha izpolnjenega notranjega življenja samo	tedaj,	kadar je res morala, in s težavo.Vzporedno,	A
Veroniko in odsekano utihnila, ker so se prav	tedaj	odprla vrata predsobe. Vstopil je stric Lojze	A
»Povsod morajo laziti!« Šele	tedaj	je tudi ona zaslišala glasove.Razlegali so se	A
zagonu tekel dalje, dokler ga ni ustavil izvir.	Tedaj	se je ozrl in zaklical: »Kje si, Veronika?«	A
on sam. »Prav res,« je nadaljeval, in šele	tedaj	je Veronika opazila, da ima spredaj že precej	A
Tinetov glas. Veroniki se je zazdelo, da je	tedaj	postal malo bolj pozoren tudi oni na njeni desni	A
Veronikin šepet. »Zlagál sem se ti, Veronika,« je	tedaj	naglas pohítel Tine in kar priznal: »Iz nevoščljivos	A
steklenicam na nizkem stojalu pri gramofonu.	Tedaj	se je nehote ozrla za svojim varuhom in videla	A
vprašal Tine. »Ne vem več,« je prišel odgovor, in	tedaj	je Veronika spoznala, da je Katja okajena.V	A
je revček sam ...« »Pojdimo no kam!« je prav	tedaj	v salonu zatarnal ženski glas. »Tukaj se ne	A
njej tuja. Toda razumeti, to ji je bilo prav	tedaj	neznansko težko.Mislila se je poglobiti v svet	A
ženska v srebrni obleki. Besede, ki jih Veronika	tedaj	ni doumela, so se ji kot kamenčki strkljale	A
bilo treba oditi, na to nisva pomislila niti	tedaj,	ko sva začudena opazila, da sva ostala sama	A
oči kakor prej počivale na mojem obrazu, in	tedaj	so se mi nasmehnile tako prijateljsko in pomirjevalno	A
iztegnila roko in ga pobožala po obrazu. Ivan je	tedaj	mojo roko vzel v svojo in jo poljubil.Nič osvajalske	A
je ljubezen? Kakšna je?‘ sem se vprašala, a	tedaj	nisem vedela odgovora.Vendar sem v srcu zaslutila	A
vajena. Martina se tako zlahka poglobi v delo in	tedaj	izklopi vse drugo na svetu.Srečna duša, je pomislila	A
kaj ozrla, dokler ji ni zmanjkalo sape. Šele	tedaj	je čez ramo pogledala nazaj.Nihče je ne zasleduje	A
kakor da je utvara, da sta sploh sedela notri.	Tedaj	si je Veronika z dlanmi pokrila obraz in zaihtela	A
»Ti boš kriva, če si kaj naredim, da veš!«	Tedaj	je Martina odločno stopila k postelji, na kateri	A
zaneslo na njene prsi in že je izginil v njih.	Tedaj	je oder hipoma oživel, vsi so začeli govoriti	A
Sklonila se je in svoje lice položila na njegovo.	Tedaj	je odprl oko, ki mu ga ni zastrla s svojim dotikom	A
lahko pogovorila med štirimi očmi, o Milošu!	Tedaj	je morala Veronika na sebi začutiti neprizadeti	A
Pod očmi še temnejši polkrogi.	Tedaj	je sedla in pobesila glavo.Vsi so prišli, a	A
bolniki in njihovi obiskovalci že pozorni nanjo.	Tedaj	se je že vrnila teta Anica, ki je pripeljala	A
je njegov pogled zdrknil do njenih ustnic, in	tedaj	se je zganila samo njegova roka, ki jo je držal	A
strani me zagrinja vatasta, škrlatna mehkoba.	Tedaj	se tiho odprejo vrata in k meni vdre vesel pramenček	A
Obstalo mi je na čelu, za katerim se je šele	tedaj	prvič pomudila prava človeška misel, in zabrnelo	A
njegov svetli, namrščeni obraz. Resnik se je	tedaj	še sam na pol obrnil, a nejevoljno in s trdim	A
Pametna si, meni boš dala vse, kar si bom prav	tedaj	želel, in sama boš vzela, kar ti bo odmeril	A
poznava se dosti dobro.« »Tale naš Tine,« se je	tedaj	oglasil Cene, »veste, gospa Olga, se drži ko	A
vaje tudi logične in pravilne. Nič čudnega	tedaj,	če se mu je nekoč v istem položaju celo pripetilo	A
je začudeno dvignil, če je Tine slučajno prav	tedaj	zahupal; pri tem je vedel tudi že odstotek čiste	A
ko so izgubili očeta; vso svojo ljubezen je	tedaj	namenila njemu, srednjemu sinu, kajti najstarejši	A
Stisnili so ga v kot, svinje!	Tedaj	mu je oko obtičalo na mizi v kotu, kjer je sedèl	A
svojega svilnatega, morsko modrega blazerja.	Tedaj	se je natakar na neslišnih stopalih približal	A
Resniku se je kamen odvalil s srca. Šele	tedaj	se je upal pogledati Tineta.Tine je brezbrižno	A
pobratenja. »Vse po pravilih,« je čenčal Cene, a	tedaj	je to idilo raztreščil odsekani staccato olimpijine	A
iz želodca. Mukoma je potlačil bruhanje, a	tedaj	ga je prevzela vesoljna, vse uničujoča jeza	A
Tamo léži màtef!« Res se je prav	tedaj	z onstran ceste razlegel krik: »$bili su me	A
vse, kar se zdi v redu, vsaj sprejemljivo tudi	tedaj,	ko se vse utiša in ugasnejo vse luči, ko ostaneš	A
loči, je pomislila Lina. Rudi Resnik pa je	tedaj	odmajal z glavo.Tak, kakršen je bil, z zakritim	A
kako bom sam s seboj? Zamislil se je, a prav	tedaj	je že zagledal starega Pavleta, ki je skrbel	A
Dvorišče je bilo kakor tempelj. Pred krsto se je	tedaj	ustopil mlajši moški z nekam ženskim, bledim	A
vsej dolini. Zgoraj, poleg balkona, se je	tedaj	odprlo okno in pokazal se je obraz bolne gospodinje	A
ljudje njegove vrste razkrijejo svoje težave le	tedaj,	če premagajo svojo bojazen.To izkušnjo si je	A
strahu in bolečine je na ves glas kriknil.	Tedaj	je vse okrog njega mahoma utonilo v nepredirnem	A
občudovanju, ki sta govorila z raznoterih obrazov.	Tedaj	je naravnost pred seboj uzrl velike, temne oči	A
Ulrik zaječi od groze.	Tedaj	ga mladi Gradnik izpusti, mu zaničljivo obrne	A
dveh minutah. Vsi dečki in tudi Lovrek so se	tedaj	zabavali in se smejali srečno‐nesrečnemu veseljaku	A
časa do časa so ga prebudile neznosne bolečine.	Tedaj	se je stokaje prekladal na ležišču in čutil	A
starin, šele nedavno popravljenih z deželnim,	tedaj	nemškim denarjem.In »Völkische Wacht« je ponov	A
IV. Mimo restavracijskega vrta je prav	tedaj	prišel mlad mož.Dolgi, nazaj počesani svetloplavi	A
Nova žrtev sončarice.	Tedaj	je četa obstala in se oddihovala, ponesrečenca	A
napadov, katerih divjanje se je izčrpalo šele	tedaj,	ko je ranjenec obležal na cementni plošči brez	A
Povejte!« krikne Lovrek.	Tedaj	se kakor v odgovor razdeli nebo.Iz sredine s	A
klateži, za katere je bil mrak najboljši čas.	Tedaj	se izpod zvonika, nenadoma utrne senca, pohiti	A
bi morda nikoli ne bil odkril dobrega v sebi...	Tedaj	šele sem uvidel z neusmiljeno jasnostjo, da	A
odgovor in mu zapretil z odgonom na fronto.	Tedaj	se je Lovrek pošteno razkoračil. »Meni	A
balkonu, da bi po njih udrli v notranjost hiše.	Tedaj	je prikorakala narodna straža, ki so jo bili	A
stoječa malčka, ki se ju ni upal niti dotakniti.	Tedaj	je pristopila gospodinja, oklenila se z levico	A
mu je bílo ob koleno. . / . / stran 265 . /	Tedaj	pa se je nenadoma spremenil glas sodnikov; nič	A
kakó mi že diha na lica njihova mrzla sapa ... A	tedaj	-- Ne mislite, da je ona kakšen fenomen.	A
a ko odloži peró in zaklene vrata za seboj,	tedaj	stoji pred tabo očiten filister; ostavil je	A
prekrižal nogé, sklenil róke ter se igral s palci,	tedaj	se ga je vselej polastilo neko prijetno, blaženo	A
ti je sitno, če ti je celo nemogoče, Peter,	tedaj	te prosim, ne piši mi več.Saj meni je to popolnoma	A
omiko narodovo; in če se drugi nočejo truditi,	tedaj	je to moja dolžnost.‘...In da bi vsaj ponoči miroval	A
obleko ... In toži se ji po Italiji; kadar govori,	tedaj	samo: ‚Italija, Italija ...‘“ In tako je šlo	A
kuhinjo in začeli sta nositi večerjo na mizo ...	Tedaj	je postal tudi razgovor bolj živahen. Gospa	A
je oni veseli, zvonki smeh, ki se je glasil	tedaj	s toliko prešernostjo po ti temni sobi, - kje	A
je blaga duša ... ali -“ ”In takó ostanete	tedaj	pri Vihteliču?Kaj morete zmagovati toliko dela	A
zgenile, kakor da je hotel izpregovoriti ... In	tedaj	se je nenadoma spačil njegov obraz v silni grozi	A
poslednjikrat z zaspanim očesom skozi okno. In	tedaj	je ugledala nekaj zelo čudnega. Morda je	A
zmršeni kodri so se jim sprijemali na sencih.	Tedaj	sta stala pred njim, kakor vzrasla iz tal.On	A
utihnil veter, utihnili so zvonovi v linah in	tedaj	je zaječalo glasneje, razločneje, kakor glas	A
počasi zapirale in noge so se šibile v kolenih.	Tedaj	se je popotnik zopet vzdramil: ”Dalje, ne	A
ozrl na mrzla, bleda obraza, mirno speča, in	tedaj	ga je spreletelo kakor spoznanje. V svetli luči	A
- dolg človek je bil in je šel hitro mimo.	Tedaj	je rekla: Ali veš, kakšnega moža bi ljubila	A
”Daj ji brž polovico!“	Tedaj	je sin bridko zajokal, položil je vse češnje	A
je razvilo drugod tekom dolgih stoletij, --	tedaj	naj jemlje duševno bogastvo, kjer se mu ponuja	A
materialnih okovih ... če hrepení po surovih smotrih ...	tedaj	ni vreden ta narod, da eksistira ... tedaj sploh	A
smotrih ... tedaj ni vreden ta narod, da eksistira ...	tedaj	sploh ne eksistira ne ...“ Zadnji stavek mu	A
slabotno in k slabemu nagnjeno človeštvo, --	tedaj	moram resnično priznati, da sem čisto navaden	A
postavimo na visoko stališče absolutno dobrega,	tedaj	nismo vredni vsi skupajorehove lupine; naše	A
spretnost, da donese kaj dobička. Ako se ogledam	tedaj	natanko v zrcalu svojih vrstnikov, ne zapazim	A
duše, -- kakor smehljaj na spečih ustnih, --	tedaj	se vzdignejo glave korektnih filistejcev, vzdigne	A
vzdihovaje v polrazsvetljeno okno svojega ”angela“.	Tedaj	pa pride mimo tiho in počasi -- polna ženska	A
stopil bližje in se ga dotaknil s kazalcem,	tedaj	sem se v svoje začudenje prepričal, da stojim	A
prerežem jo, kjer in kadar se mi zdi, pa mir!“	Tedaj	sem spoznal, da je v svojem srcu čistejša in	A
vera je bila v mojem srcu, da je življenje le	tedaj	resnično življenje in človeka vredno, če koristi	A
prav do dna ponižal in prav do vrha oblatil,	tedaj	pravi, da je spoznal življenje ter razkazuje	A
nisem vas mislil žaliti. Res je, da sem dejal	tedaj	morda kaj takega, kar ni bilo ravno prav.“	A
vam pač ni nič škodilo, a meni bi lahko. Od	tedaj	ste vi rovali proti meni, kjer ste mogli, in	A
Torej, če izkupite za blagó sto goldinarjev,	tedaj	je deset vaših, devetdeset pa mojih; in za stó	A
ne; kadar je vzdignil zatvornico svojih ust,	tedaj	se je človeku zdelo, kakor da stresajo kje v	A
mi povejte čez pol leta, koliko šivanja bote	tedaj	imeli.“ Veján se je zamislil.	A
misli, srce otožno, a brez pravega vzroka.	Tedaj	pride v sobo njena hči Ivanka, lepa deklica	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani