Na površni pogled nisem prepoznala nikogar, sicer pa tudi nisem hotela preveč gledati naokoli, ker je nelagodnost v ozračju čedalje bolj prehajala tudi name: otrpli, tesnobni obrazi učencev in njihovih staršev, strumne, v tesno uniformo stlačene postave in ošabne maske nemških oficirjev na dnu arene, vse to ni bilo ravno takšno, da bi vlivalo zaupanje.
Tedaj se je tribunal Nemcev pred tablo razmaknil v nekakšen vzorec. Eden izmed njih, mlajši, gladko obriti gizdalin z natančno potegnjeno prečo med polizanimi lasmi, se je postavil ob pult, se z obema rokama naslonil nanj in nekaj zdrdral v hreščečem jeziku, ki sem ga že poznala za nemščino.