Za kapelico do cerkve, potem v hrib, na vrhu se obrni na levo ...‘
Tedaj ji je iznenada, kakor udarec od zadaj, pred očmi vzniknil privid, ob katerem ji je zamrlo srce: pred seboj je uzrla okroglo mizo v brivnici, zraven mize stolček, na njem svojo torbo.
Prepadeno je razširila roke in obrnila v sonce svoje prazne, revne dlani.