tedaj (1.701-1.800)

sem naprej vedel. Vse sem povedal Iztoku že	tedaj.	Kje pa je, da ga še ni k očetu?	A
bi ne kovaril pesjan. Aj, na bese, da ga ni	tedaj	zabodel Iztok!Nisem za boj, ker sem za strune	A
gladiator, ki je ljubil drugo, a njo preziral.	Tedaj	je vselej težko čakala, da so se začele igre	A
Morda otmem Iztoka.«	Tedaj	je starec pokleknil predenj in prosil: »Otmi	A
dotaknila valov, potapljala se in sunkoma utonila.	Tedaj	je pozval Epafrodit vse sužnje v prostrani peristil	A
zlomila koleno, vse se je ponižalo in pokleknilo.	Tedaj	je dvignil Epafrodit desnico s križem: »V imenu	A
prejastnost! Fori so že davno umolknili.«	Tedaj	je tudi Epafrodit razločil šum veselih vojakov	A
»Vojaki pridejo neopaženi v moje hleve.«	Tedaj	se je približal vratom smeh, krik, dovtipi,	A
desnici, besede ni mogel iztisniti iz grla.	Tedaj	je zunaj nekaj votlo zabobnelo, kakor bi padlo	A
Nikar! Prepiliva verigo!« vzklikne Epafrodit.	Tedaj	je počilo, slab udek v verigi je odnehal in	A
skrita je, bolj varna!« . / . / stran 33 . /	Tedaj	je trgovec videl, da tlači Spiridionov hrbet	A
rekel glasno, ko so stopali iz čolna. Šele	tedaj	se je zganil na dnu čolna čepeči Spiridion.	A
in glav divjala, kakor bi plula po morju.	Tedaj	so se nenadoma oglasile trombe težke konjenice	A
Izgrebemo lisjaka!«	Tedaj	je vstopil dvorni zdravnik.Carica mu je odkimala	A
vse potrebno in zajel ladjo, preden se potopi.	Tedaj	je prišla Irena. »Na Krista, otmi ga, striček	A
prvi spomini! Pozabiš, ko zaljubiš drugič ‒	tedaj	se dobi drug prijatelj, ki te otme ‒ zakaj ta	A
Odmaši!«	Tedaj	je zletelo belo praporce preko ograje v morje	A
Vidiš, gospod, tukaj je plakala prejasna.«	Tedaj	se je Epafrodit ozrl, segel v nedrje in mu smehljaje	A
vsa njegova buča. Toda še se srečava, še in	tedaj	‒« Godec je zamahnil s pestjo in zopet segel	A
je zakrilil z rokami in izginil v valovih.	Tedaj	je zafrfotal rdeči plašč v žarkih jutranjega	A
nezadovoljneže, doklèr jih niso utolažile.	Tedaj	so jezdili brez orožja po ravnini, ki je ločila	A
udari Volk z jedrom vojske ob jedro Slovenov,	tedaj	bo moral tudi Iztok pozabiti, da kolje Ante	A
in se grizoč in tuleč valili med vojskama.	Tedaj	se je Iztoku razveselilo lice.Hrup rogov se	A
prižgala ljubezen v srcu vsakega Slovena. Prav	tedaj,	ko je najsilneje vihrala domača vojska med Anti	A
Teodora še ni okrenila glave. »	Tedaj	je poblaznel!« »Prekletstvo Kajnovo ga je pognalo	A
Hotel je dobiti časa za njen beg. In res je	tedaj	Azbadov dirkač že izročil pismo in denar Ireni	A
kodri, ko se je popel na konja v hipodromu.	Tedaj	ga je zaljubila, preprostega, svobodnega, brez	A
to so smeti, če bi videli njeno krasoto!«	Tedaj	je sužnja začutila, kako so se zapičile vanjo	A
se še tretjič niže klanjal pred dvorjanico.	Tedaj	se je v Ireni kakor iz obupa rodila silna, odporna	A
nekdaj na dvoru služim zvesto Epafroditu.«	Tedaj	se je Irena domislila mošnjice zlatnikov, ki	A
Vidiva se v Toperu ali Solunu. In	tedaj	bo najina radost velika. Pozdravlja te tvoj	A
hitreje utripala in sklepala velike sklepe.	Tedaj	je vstopil počasi, potrt, boječe, kakor grešnik	A
se je domislil, da pred polnočjo vzide mesec;	tedaj	lahko pregleda čredo z gore. Pomikal se je ob	A
povešenimi ostmi naperili naskok v Slovene pešce.	Tedaj	je zatulil stari Sloven z groznim rikom, gruča	A
stisnila se je v gube, zakrila obraz in zaplakala.	Tedaj	se je hitro odgrnila zavesa, sam Balambak je	A
ji je izneverila in ovražila njenega orla.	Tedaj	je Ljubinica začutila njeno bližino in dvignila	A
Tanek dež se je cedil iz nje.	Tedaj	je završalo po šotoru: »Rop, rop, rop!«Pastirji	A
še nekaj drobnih ognjev s krvavordečimi očmi.	Tedaj	sta izza Tunjuševega šotora hušknili dve temni	A
temen grm, kadar se je bledo posvetila kaluža,	tedaj	se je prepričala, da beži dalje, dalje. Proti	A
trudne, da se loteva vseh udov topa izmučenost.	Tedaj	jo je neprijetno zazeblo po vratu, ob sencéh	A
presodila, od kod prihajajo udarci kopit. Ali	tedaj	je vse umolknilo.Bilo je samo njeno srce tako	A
Saj pride dan, ko se Sloveni ulijo po ravni in	tedaj	bom oteta.«Zasukala je konja ob strugi in jezdila	A
potovala kakor reven, samoten oblaček do polnoči.	Tedaj	so ji odpovedale moči, kolena so se ji pošibila	A
okrenil, ko je zaduhal kosti svojega tovariša.	Tedaj	je Radovan zagledal meh.Udaril se je po čelu	A
gospod in zagrmel nadenj: »Kaj iščeš, Hun?«	Tedaj	pa je godec izbuljil oči, razkrilil roke, skozi	A
Nisi se motil.«	Tedaj	je Radovan vnovič nastavil, da bi zagnal krik	A
»Če še misli nanjo?	Tedaj	mordá ne, kadar pobija in kolje sovraga.Ne veš	A
volk, kakor satan, bi rekel ti po krščansko.	Tedaj	mordá ne misli.Ampak sicer!	A
namreč vse to zvedel in pribežal v Solun. Prav	tedaj	sva priplula tja neznana z Epafroditom iz Aten	A
in se sesedla kakor odsečena bilka na tla.	Tedaj	se je nenadoma zasvetilo v Spiridionovi glavi	A
Gnusil se mi je ta lakomnik. A	tedaj	sem pokleknil predenj in mu poljubil sandale	A
O Kriste, usmili se angela!	Tedaj	je zaklopotalo v daljavi.Prihajajo.	A
jo otel, o Numida, o-o-o, Perun je velik.«	Tedaj	se sunkoma odmakne zagrinjalo v Numidov šotor	A
Da bi srečal vsaj Tunjuša!	Tedaj	bi se skrhal njegov meč, njegova roka bi ne	A
Kje je Ljubinica?«	Tedaj	se je zdrznil Iztok, kakor bi mu sredi sladkega	A
udarite na jug, se snidemo, Na bogove, da bo	tedaj	naše veselje veliko!« Godec je zamahnil v slovo	A
hipodromom bi zarezgetali konji Slovenov.	Tedaj	bi si ne želel biti Upravda!In despojni bi bilo	A
levica po sulico, da bi jo zapahnil v Iztoka.	Tedaj	pa je zakričal Rado: »Pusti ga!Pes!«	A
zakrilila proti njej, da bi jo stisnil k sebi kakor	tedaj	na Epafroditovem vrtu pod oljkami.Ali roka je	A
koraki v gozd, da bi se razhodil in umiril.	Tedaj	se je oglasilo govorjenje, smeh, hrestanje suhih	A
nekaj strelic je prifrčalo Slovenom v pozdrav.	Tedaj	je Iztok velel vojščakom, da so zaostali; pozval	A
se zbali težkih mečev bizantinske konjenice.	Tedaj	je pritisnil Jarožir na pomoč.Zaprl je vhod	A
brez sveta, da se je že pričelo žariti jutro.	Tedaj	so se že pokazali v stepi bleščeči oklepi.Iztok	A
vesoljne tihote se je odtrgal izmed množice. Ali	tedaj	se je zgodilo, kakor bi kaplja odrinila zatvornico	A
jeklo in železo, se je zapodil proti barbarom.	Tedaj	se je zaobrnila tolpa in bežala kakor plaha	A
Ko sem prinesel pismo od Epafrodita do tebe,	tedaj	sem tudi že vedel za Ljubinico.« Radovan je	A
tudi že vedel za Ljubinico.« Radovan je lagal.	Tedaj	je bil prepričan, da so jo volcjé pogoltnili	A
Iztok. . / . / stran 267 . / Ali naj bi bil	tedaj	Ljubinico pobral v torbo kakor jerebico?Ne prenašajo	A
Za njo!« je grmela vojska. »Vprašam vas, ali	tedaj	tudi ponjo, če je za ozidjem, če biva v Solunu	A
da čaka Iztok trenutka, ko se umiri valovje.	Tedaj	izpregovori modrost in pove vojski, pijani od	A
ni prišel do Upravde noben senator več, ki je	tedaj	slišal to pismo.Tedaj despot ni verjel.	A
noben senator več, ki je tedaj slišal to pismo.	Tedaj	despot ni verjel.Ko bi pa danes kdo vstal in	A
Dve uri je bila vojska na cesti.	Tedaj	se pojavi zdaleč bleščeč jezdec sredi ceste	A
udarcem bi ga bil lahko podrl, toda ni hotel.	Tedaj	se je Azbad v obupu zagnal v Slovena.Ali kakor	A
kakor poslanke Peruna in poslanke Krista. Ali	tedaj	se je med temi sencami pojavila Irena, v očeh	A
je bočilo, ladja je letela hrepeneč k bregu.	Tedaj	se je Iztok zdramil.Odbežal je s stolpa, za	A
skočili iz čolna in ga pritegnili k bregu.	Tedaj	se je zganila filozofska oglavnica v čolnu,	A
izvojevala krute boje z bizantinskimi legijami,	tedaj	se je zdramil Iztok in velel vojski, da se dvigne	A
upognil, tako je sedèl in spal v naslanjaču. Celo	tedaj	se ni prebudil, ko so zacvrkale deske pred vrati	A
Ni prav tako?« Baruša se je šele	tedaj	ozrla po mizi, tlesknila z dlanmi in potapljala	A
Trpotčevi rodbini, vetrovno jesensko jutro je bilo,	tedaj	je žalost stisnila vsa srca. Alena ni	A
Moj Bog, ta ura!«	Tedaj	se je Alena iztrgala iz materinega objema, stisnila	A
kako je bela ruta zakrila nato materino lice.	Tedaj	je omagala tudi njena roka, ki je še pozdravljala	A
Alena je zaničljivo namrdnila obraz.	Tedaj	se je odprlo okence in isti glas je zaklical	A
Kadar dobiš namesto homeopatnih kroglic bombe,	tedaj	me pokliči, da razbijeva ta pusti svet!«	A
pokliči, da razbijeva ta pusti svet!« »Ali pa	tedaj,	ko se naučim ženine delati. -« »Potem	A
kakor veliko, v bodočnost zapisano vprašanje...	Tedaj	je zazvonilo poldne.	A
Jok je stoje izpil zadnji kanec - in odšel.	Tedaj	je tiho pa naglo odšla tudi Alena.Niti lahko	A
doline razupane stotake! Bomo videli, kdo se bo	tedaj	režal in se čeljustil ter mežikal skozi okna	A
bom veljak, ne bodo me spodlezli - ne bodo!	Tedaj	je zatrobil postiljon. Smrekarja je	A
Čaj, prav ti je!«	Tedaj	je vstal in se prihuljeno priplazil do hiše	A
Udarila sta, Jok je pijan zagrčal.	Tedaj	je Alena plašna potegnila odejo čez glavo.	A
in da hodi pred njim in da bi ga videl celo	tedaj,	ko bi zatisnil oči ali upihnil luč: vedno pred	A
bobnal dalje in razmišljal... Alena je ležala	tedaj	na postelji oblečena. Trudnost jo je objemala	A
Izvrstno! Če si ti socialist,	tedaj	mora biti mož stopnico više od tebe - torej	A
stopnico više od tebe - torej revolucionar!«	Tedaj	je potrkalo na vrata. »Brest,« je spregov	A
naj gre za Aleno ali naj krene proti domu.	Tedaj	je zavriskal nekdo za vasjo. Brest se	A
Pa sem rekla, zakaj niste nič pisali.	Tedaj	se je pa veril in trdil, da so pisali.Poglejte	A
»Menda ne, kakor sem razumela Tržačana.« »	Tedaj	bo težko kaj dognati,« je razlagala Minka.	A
in zopet gledala na rjavo poseko skoz okno.	Tedaj	so se odprla vrata in je vstopil Jok.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani