nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Vse je bilo svetlo in čisto, drugačno, nenavadno pomembno: tepka in oreh in tnalo in voda, ki je po zaledenelem žlebu v tenkem srebrnem loku padala v škaf, gol šipkov grm, ki se je sklanjal čez počrnelo vrtno ograjo, zasnežena steza, ki se je kakor bela pravljična kača vijugala po strmem pobočju, grebenasti Vranjek, ki je silil v nebo, in jeklenomodro nebo, in tisti beli oblaček, ki je rahlo vztrepetaval tam na robu jasnine in se poslavljal. Res, sijalo je prozorno zimsko sonce, ki je tako prečistilo svet, da je bilo kar škoda umreti. Toda Temnikar ni niti za hip pomislil, da bi lahko ostal živ, kakor ni niti za hip pomislil, kakšna bo njegova smrt.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani