tako (3.201-3.300)

dva človeka. - Ne! - se je zdrznil, ker je	tako	jasno zagledal samega sebe, kakor bi on sam	A
jim ne bi prišlo na misel, da bi jih obiskali.	Tako	brez skrbi ležijo v svojem brlogu, da se bomo	A
Vse do zadnjega! - je ponovil Temnikar. -	Tako!	- je odrezal Martin.- Zdaj pa naprej in nobene	A
moral misliti samo na to, da bi tudi drugega	tako	mahnil, kakor je bil mahnil prvega.Zamaknil	A
zadovoljstvom je začutil, da je tudi zdaj prav	tako	dobro zadel.Nesrečnik se je zamajal, Temnikar	A
praznino. Temnikar je vzdignil sekiro in z ušesom	tako	silovito udaril po koncu cevi, kakor je včasih	A
samo na pol, kakor v sanjah. Bil je izmučen,	tako	smrtno izmučen, da se ni mogel ganiti.Le s težavo	A
pomislil in zaprl oči. Spanec je bil blizu,	tako	blizu, da je že čutil njegovo mehko roko, on	A
čutil njegovo mehko roko, on pa je bil utrujen,	tako	utrujen, da je komaj še zašepetal z zadnjimi	A
govori o Temnikarju, temveč o svojem sinu. »	Tako	je bilo dogovorjeno,« je zašepetal starec in	A
svojimi trdimi prsti grebsti po laseh. »Ne	tako	trdo!« si je otrok otresel glavo. »Boli!«	A
»Seveda boli...« Njegov glas je bil	tako	nenavaden, da ga je otrok začudeno pogledal	A
Na pragu je stala Javorka. Bil je	tako	presenečen, da je nehote vzkliknil:	A
Zato, ker se je vrgel. In zato, ker je moralo	tako	biti in ker je tako prav.Več pa vam ne vem povedati	A
In zato, ker je moralo tako biti in ker je	tako	prav.Več pa vam ne vem povedati.«	A
svoje papirje, ga je obšla tesnoba, ki jo je	tako	dobro poznal: globoko v sebi je začutil, da	A
spreminjal v strah, ki ga je zdaj že poznal;	tako	mu je bilo pri duši, ko je bil še otrok in se	A
je udaril isti mrzli in zatohli vonj. »Smrt	tako	grobo diha,« je šepetaje ponovil davne besede	A
Popolnoma nemogoče!« je pribil. A naj je še	tako	odločno odganjal to misel, je jasno zagledal	A
»Ne gre!... V meni je bilo vse	tako	jasno in popolno, zdaj pa ... Kaj je temu krivo	A
svojstveni občutek. Ozrl se je po sobi; bila je	tako	tuja in mrka, da bi najrajši kar pobegnil.»Zdaj	A
pospravim in grem,« si je rekel. »Toda zakaj je	tako?	Zakaj?« se je vprašal z jezo in obupom ter začel	A
»In kaj naj ji zdaj rečem?« Bil je	tako	vznemirjen, da se ni niti oglasil. Vrata	A
Peter Majcen se je oddahnil, hkrati pa je bil	tako	razočaran in jezen, da ni našel niti prijazne	A
že rekel, da nočem ničesar več slišati!« je	tako	ostro zarevsal Peter Majcen, da ga je bilo sram	A
»Hm, kajpak... In če bi bilo	tako,	kako bi pisali o njem?Kakšno rešitev bi našli	A
« je vprašal Peter Majcen in ga pogledal. »	Tako...	Da ne bi hodili ponoči.«	A
odločil, da grem, potem grem takoj!« »No, če je	tako,	pa vas ne bom več motil.Srečno pot!«	A
In ni ga obšla groza. Bil je	tako	miren, da se je samemu sebi začudil.In prav	A
miren, da se je samemu sebi začudil. In prav	tako	se ni vprašal, zakaj se je Črnilogar obesil	A
sem mu rekla, naj ne nosi glave naprodaj.« »A	tako,	« je rekel Peter Majcen in nato nehote glasno	A
počasi pogreznil v temno noč. A noč le ni bila	tako	temna.Kmalu je žalost stopila k njemu in pregnala	A
kamen na kamen in očetovsko dejal: „Ti stoj	tako,	ti tako.Varujte to brajdo.	A
kamen in očetovsko dejal: „Ti stoj tako, ti	tako.	Varujte to brajdo.	A
najbolj sončna in ta trta rodi najboljši teran.	Tako,	tako, moj kamen!" Spustil se je niže	A
sončna in ta trta rodi najboljši teran. Tako,	tako,	moj kamen!" Spustil se je niže.	A
vrhom, kjer je sonca največ, brajda za teran.’	Tako	je razsodil.Bil je moj ded.	A
kakor je bilo tam zunaj razsekano sivo nebo.	Tako	je Martinu minila pomlad.Videl je, kako se je	A
in od oboka je padalo gosto soparno vzdušje.	Tako	je potekalo poletje.Platanini listi so orumeneli	A
mimo okna kakor pohabljena roka brez prstov.	Tako	je umiralo leto in umiral je on.Njegove močne	A
rokami uprl ob sivi, vlažni zid. Uprl se je kar	tako,	da je preskušal svojo moč. Ob večerih	A
so prihajala vedno bliže. Bila so ogromna,	tako	ogromna, da bi lahko pobegnil skozi ključavnico	A
lahko ne veselo. Do petintridesetega leta je Žef	tako	rekoč trpel samo na telesu, po petintridesetem	A
po grebenu, si preklal jezik in se pretresel.	Tako	je začel jecljati in je jecljal vse svoje žive	A
deklo na svislih. K vojakom ga niso vzeli in	tako	si je mirno lahko poiskal na zemlji svoj kot	A
čednostnih žensk. »Te babe so kakor kure,«	tako	so govorili ljudje, »hitro skočiš k njej, jo	A
« so spet razsodile babe. »Kaj se pa ženi v	tako	bajto, kjer je še polna izba otrok.«	A
dosegljive. Pravzaprav lahko še boga zahvali, da je	tako,	kakor je. Sčasoma bo že bolje: ko se bodo ženine	A
Razlagal je gospod župnik, da je vse prav	tako,	kakor je, in da se ne smejo upirati, če je toča	A
vendar pa so se odražale v njem, ker jih je	tako	rekoč srkal že z materinim mlekom.Hodil je k	A
župniku, telo cesarju - in Žefu Obrekarju nič.	Tako	je živel Žef Obrekar do svojega petintridesetega	A
pohlevno in delavno, vdan cesarju in bogu - in	tako	bi živel najbrž do svoje smrti, če bi ne bilo	A
Potem se je Žef vdal. Je pač	tako,	kadar te cesar pokliče, pojdi in pretoči zanj	A
kako lepo bi bilo, če bi tudi on imel doma	tako	njivo.V duhu je premeril vse svoje laze, njivice	A
uro hoda od vasi do vasi.« Nekaj tednov se je	tako	čudil in razmišljal o domu, potem pa je pozabil	A
nikjer pa ni našel rojaka, da bi mu napisal. In	tako	se je iz dneva v dan globlje pogrezal v sočne	A
opredeliti. Padel je cesar, ki je bil vendar	tako	nerazrušljiv kakor bog, pa tudi bog sam jim	A
V primeri s to kmetijo je bila igrača.	Tako	daleč je bilo vse.Počasi je prihajalo bliže	A
preoral, znižal je obronke, iztrebil vrzeli in	tako	je nastala ena sama velika njiva - največja	A
Velik kmet bo pravzaprav. In	tako	se mu je v teh mislih njegova kmetija zazdela	A
mu je razlezel čez lice smeh. Zdaj ne bo več	tako.	Zdaj bo vse bolj na veliko.	A
bolj ošaben. Računal je in računal: naj se še	tako	podviza, pred nočjo ne bo doma.In tako rad bi	A
še tako podviza, pred nočjo ne bo doma. In	tako	rad bi bil, da bi ga vsi videli, kako zmagoslavno	A
je nemiren in ni mogel zaspati. Dom je bil	tako	blizu. Tam so žena in otroci, ki jih ni že tako	A
blizu. Tam so žena in otroci, ki jih ni že	tako	dolgo videl. Udaril je po zaspanih konjih.	A
njivah in obup ga je grabil za dušo. Vse je bilo	tako	nezaslišano majhno, tako ozko.V grapi, globoko	A
dušo. Vse je bilo tako nezaslišano majhno,	tako	ozko.V grapi, globoko med skalami je hrumela	A
preko čela in se potolažil, češ da pri njem ni	tako	ozko.Tam seveda, kjer je njegova domačija, se	A
strmini in po visokih gorah. Zdele so se mu	tako	strme in grozne.Stiskalo ga je v grlu; te gore	A
je z voza in stopil proti bajti, ki je bila	tako	domača v svetli noči.Korak mu je zastal.	A
besede, s katerimi jo bo pozdravil. »Vidiš,«	tako	poreče, »vrnil sem se razcapan in ušiv.«	A
ne bo hotela verjeti, da je vse to njegovo.	Tako	mu je rojilo.Nebo se je bilo zjasnilo.	A
Čemu? Saj so njegovi otroci že	tako	veliki, da ne more nihče več ležati v zibelki	A
lakota po denarju in lahkomiselnem življenju.	Tako	potuhnjeno in hinavsko je prišla vojna tudi	A
kompaniji ruskih ujetnikov. Sčasoma so postali vsi	tako	domači, kakor bi zrasli na vasi. Pri	A
Bosanci so kleli, dali Jakobu žganja in odšli.	Tako	je šlo dan za dnem, noč za nočjo - vse je plavalo	A
in Hösu se je nagnil nadnjo in jo poljubil.	Tako	je počasi vse dozorelo.Nekega dne je prišla	A
Nanca in Kati sta jo hitro spravili v skrinjo.	Tako	se je začelo veselo in polno življenje: Kikić	A
Bog in sveti križ božji, kakor je božja volja,	tako	naj se zgodi.« In s tem je opravičeval	A
Jakob se je prekrižal in jedel.	Tako	se mu ni godilo še nikdar v življenju.Potem	A
bila nikdar na dobrem glasu. Če bi ne dobila	tako	pohlevnega moža, bi bil v hiši večen prepir	A
hiši večen prepir. Jakob pa je vse potrpel in	tako	je tudi vse v miru potekalo.Pred vojno se je	A
z lipovo vejo, da bi muhe ne sedale nanjo.	Tako	sta potekli skoraj dve leti v izobilju in brezskrbnosti	A
rekla: »Mati, ta prav gotovo ni lačen, ker se	tako	smeje.« Anca bi rada stisnila otroka	A
III . / Žef je treščil iz izbe s	tako	silo, da so pod njegovim težkim korakom zaškripale	A
skledi pripeljal klofuto, ker je držal šobo in	tako	malomarno majil oblico, da mu je - »dar božji	A
plenkala voda. To plenkanje se mu je zdelo	tako	prijetno, da so ga zaskelele noge.Spomnil se	A
Mencal je z nogami in dvignil roke z mize;	tako	so ga srbele dlani, da bi Cestarja najrajši	A
apostolskega delovanja, rekla: »Eh, nikar se	tako	ne ženi, bog že ve, kaj dela.« Te besede	A
No? Ali je	tako	ali ni?Kaj še!	A
je hrešče odhrknil in pljunil v pisan robec.	Tako	župnikovo dejanje ni nikdar pomenilo nič dobrega	A
Občudujem te in iz srca sem ti hvaležen, da si se	tako	potrudila zame.’ Da, tako je kazalo.	A
hvaležen, da si se tako potrudila zame.’ Da,	tako	je kazalo.Ampak pokazal ji bom vrata in si vzel	A
in kopita, sicer ne jamčim za njeno glavo.«	Tako	je razsajal vse popoldne.Pil je in besnel.	A
pokazal vrata, ga je razkačilo. Bil je osramočen,	tako	osramočen, da bi se najrajši kar v zemljo pogreznil	A
pokorna: ubogala bi ga na pogled, želje bi mu	tako	rekoč brala iz oči, ravnala bi z njim kakor	A
poželjivo gleda njegove pravkar preorane njive.	Tako	živo se je zamislil v te sanje, da je hitro	A
njive? Vsepovsod so stale barake in vse je bilo	tako	neznansko ozko in majhno. »Njive, kakšne	A
morda je kakšna še dobra za konjski hlev.	Tako	je hodil Žef od barake do barake in bil zmeraj	A
»Požrli bi te ne,« je dejal Žef. »	Tako	so pa skoraj crknili.« »No, in potem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani