tako (3.301-3.400)

Tak zet! Ali se	tako	odgovarja starki, ki leži mrtvoudna in bo zdaj	A
V žlici vode bi nas utopil vse skupaj!	Tako	je!« V Žefu je kar vrelo.	A
stokal. Kuhati ni znal, pa tudi dima ni bil	tako	vajen kakor ženske, ki se vse svoje življenje	A
kjer so delali do noči z velikim zagonom.	Tako	so potekali dnevi:Žef je garal in fanta sta	A
vse preveč spominjal Nance, kar ga je jezilo.	Tako	je minilo štirinajst dni.Jakob je kuhal:	A
mislil. Stara mati je včasih poklicala Nanco,	tako	iz navade, ali pa iz zlobe.Žef je nekajkrat	A
prišla mimo Pasenčurkova Jera. Pot jo je kar	tako	prinesla mimo in tako je pogledala k Anci.	A
senčurkova Jera. Pot jo je kar tako prinesla mimo in	tako	je pogledala k Anci. Ob tej priložnosti ji je	A
Molčal bo, to je v vsakem primeru še najbolje.	Tako	vsaj ne bo vedela, pri čem je.No, spokorila	A
pa je prišla samo po svoje cunje. Če bi bilo	tako,	bi se takoj vrnila in bi ne opletala po hiši	A
jo pohvalil za vse, kar mu je pripravila. In	tako	je beseda zastala. Pričakovala sta jo drug od	A
želel lahko noč, pa se je skesal. Saj drugam	tako	ne more spat kakor v sobo, se je potolažil in	A
je poiskala star koledar in brala iz njega.	Tako	sta pretekli skoraj dve uri in Nanca bi nemara	A
Trapa! Boga zahvali, da je	tako.	« Nanca je zamahnila z roko in šla iz	A
bolj prikupila, je svoje popoldneve uredila	tako,	da je lahko šla za tri ure na polje.Po nekaj	A
sama, potem pa je tudi ona poslala po otroka.	Tako	je življenje zdrknilo v stari tir.Vstajali so	A
Otrók ni puščal v cerkev. »Če je	tako,	pa naj jih še gospod fajmošter redijo.Mi še	A
Žef ga je pisano pogledal in zarjul: »	Tako,	zdaj bomo pa videli!Kje pa je?«	A
Kaj si ob pamet? Saj smo bili vendar vsi	tako	ponosni nanj.Kaj takega ni še nobenemu padlo	A
ni še nobenemu padlo v glavo. Vso vojno sem	tako	pazil nanj, da bi kdo ne posegel s sekiro med	A
prijeten vonj po zemlji. Zemlja se mu je zdela	tako	dobra, da bi se sklonil k njej, odkrhal grudo	A
Naročil je zidarje.	Tako	so delali s polno paro.Žef je bil večinoma samo	A
razorih, ki so se svetili v soncu. Bilo mu je	tako	prijetno pri srcu, da bi se v tistem trenutku	A
brazda je bila kriva. Ta kriva brazda je Žefa	tako	razkačila, da je planil k Veroniki in jo z vso	A
drugače sta imeli od tistega dne, ko je Veroniko	tako	hudo udaril, večjo pravico in več besede v hiši	A
bogastvo. Žef je sedel v zdiču in je bil celo	tako	dobre volje, da je pripovedoval svoje vojne	A
si z vsem tem res ni belila glave; kakor je,	tako	pač je. Kadar je moka pri hiši, peče bel kruh	A
ne misli. »Še nikomur ni padlo na um, da bi	tako	oral. Odkar sem živ, tega ne pomnim,« je rekel	A
Seveda sem ga, ampak če bi bil vedel, da bo vse	tako	razgrebel, bi mu ga ne bil.Mar niso že vojaki	A
odgovorila in Jakob je odkrevsal k čebelnjaku.	Tako,	zdaj je ves travnik preoral, kje bo imel pa	A
imel pa košnjo. Ne vem, kako se more človek	tako	neumno nekam zaburiti, da še tega ne presodi	A
dobim, za take stvari daje država posojilo.	Tako	je bilo tudi to vprašanje za Žefa rešeno.	A
spekli bel kruh. Saj nam je vendar spomladi	tako	obljubil.« Take besede je govorila takrat	A
povedal, da nima od česa živeti. »Zakaj si pa	tako	neumno gospodaril,« je rekel župan.	A
se branila. Pa tudi ljudje so se je branili	tako	dolgo, da je občina sklenila, da jo pošljejo	A
potrebno pri njegovi kmetiji; reka, recimo,	tako	nerodno teče, da mu ob vsaki povodnji odtrga	A
denarna pošiljka, tretji mesec pa mrtvaški list.	Tako	je umrl Žef Obrekar, ki je bil umazana smet	A
Tudi Obrekar odpahne vrata. Prav	tako	tudi Usadar in Ustinar.Na cesto pa ne stopi	A
nemiren. Ves čas se prestopa, toda naj se še	tako	skuša skriti v gruči, nastaja znova in znova	A
zbira v krampu in da zdaj kramp že sili kvišku s	tako	močjo, da ga ne bo mogel zadržati.In ga tudi	A
ki mu oznanja, da je še življenje v njem.	Tako	tiho je, da je slišati, kako veter na vogalu	A
karabinjerji, ki ga preganjajo, bodo morali prav	tako	skočiti na Modrijanovo gnojišče ter se nato	A
sebi se je temu celo začudil, češ saj le ni	tako	strašno. Toda Rejcove njive noče in	A
še ni videti vratu. „Od kdaj pa je ta njiva	tako	široka?" se vpraša.„Saj ima vendar samo devet	A
se spet oglasi misel. „Rejcu se vedno	tako	mudi.Ampak ne iz potrebe.	A
Teci!" mu šepeta na uho.	Tako	blizu mu šepeta, da čuti celo dih znanih ust	A
čuti celo dih znanih ust. In tega diha se prav	tako	ne more spomniti.Kako mučno je to!	A
tesnoba, ki mu je znana in ki ni neprijetna. Prav	tako	tesnobo je občutil v otroških letih, ko ga je	A
neznano, prijetno skelečo bolečino v srcu.	Tako	tesnobo je Dragič občutil tudi zdaj in je za	A
teče kot otrok okrog domače hiše. Ta slika je	tako	živa, da se za trenutek zmede in da se mu celo	A
to? Ta ozki pas travnika je nenadoma postal	tako	neznansko širok in temnozelen kakor globoka	A
prav dobro pozna in zato mu je lahko pri duši,	tako	lahko pri duši, da čuti nove moči.	A
svoje moči zbere, sune z vsem telesom ter se	tako	s poslednjim naporom prevrže kakor riba na suhem	A
težke; treba bo pač zaspati. A vendar je še	tako	lepo gledati in zato gleda in gleda in tudi	A
mesta, slika vzeta na način ptičje perspektive,	tako,	da na hišah ni streh in ne v hišah stropov,	A
»Zbirali bodo denar za muzej in rekli:	Tako	in tako je mislil, in bodo odšli v kavarno na	A
Zbirali bodo denar za muzej in rekli: Tako in	tako	je mislil, in bodo odšli v kavarno na partijo	A
tržejo srce, drugim možgane, nam delavcem roke.	Tako	je, niti srce se jim ne smili!« pravi delavec	A
kakor Simon in Jelka naravnost izkristalizirane,	tako,	da se mi zdi, kar se tiče Jelke, odveč tisti	A
upam tudi, da bodo segli po njej, - saj smo pa	tako	potrebni Marije, s katero se napotimo k rešitvi	A
nemara je vse njihovo življenje prav zaradi tega	tako	smotrno in naravno, ker jim nihče ne vtepa v	A
metulji, čmrlji, sršeni, netopirji, žabe in	tako	dalje.Za te živali se nismo preveč zanimali	A
čmrlj, gleda kakor sršen, pije kakor žaba in	tako	dalje.Poznali smo tudi ribe, toda rib nismo	A
je v na videz grdi gosenici skrit lep metulj,	tako	je tudi v grdem človeku skrito dobro srce.	A
je moje življenje, ker sem iskal življenje,	tako	zasukalo, da sem se z gosenico pobliže spoznal	A
kakor bom izpuščen iz ječe. Kakor vsako jutro,	tako	sem tudi petnajstega maja ob sončnem vzhodu	A
list in odkril vzroke njegovega nemira. Bil sem	tako	zamaknjen, da nisem slišal, kdaj so se odprla	A
/ . \/ . / ter mi odtrgali polovico plače.	Tako	ravnajo v takih primerih.« Molčala sva	A
Od takrat sva živela v kombinaciji.	Tako	me je tudi petnajstega maja Cesare samo opozoril	A
sem se ustavil pri oknu in pogledal v list.	Tako	sem hodil ves dan.Prav posebno pa sem priostril	A
zrase v ogromen steber na oddaljenem hribu,	tako	se je takrat odmaknila od mene kostanjeva mladika	A
uprl lopataste roke v močne boke ter se nagnil	tako	nizko nadme, da je puhnil vame svojo sapo, nasičeno	A
državno drevo!« se je zadrl. Da se mu je posrečila	tako	globokoumna misel, ga je tako pretreslo, da	A
mu je posrečila tako globokoumna misel, ga je	tako	pretreslo, da jo je kar dvakrat ponovil in s	A
vame, kakor bi mi jo hotel stlačiti v glavo. »	Tako!	« je zaključil, zaklenil vrata in šel.	A
načelniku oddelka, ki je pravkar zapustil celico.	Tako	sem jo zasovražil, da bi jo zmlinčil.Pognal	A
roke in tlesknil z ustnicami. Načelnik je prav	tako	gledal po sobi in čakal. Črni zalizki so kar	A
načelnik in izginil. Njegovi podkovani čevlji so	tako	neusmiljeno škripali po hodniku, da si je ravnatelj	A
vse sile in se stresala. Gosenica se je prav	tako	borila za obstanek.Potuhnila se je, se polegla	A
katerega je žrla in za katerega se je povzpela	tako	visoko. Vihar je naraščal, padle so	A
to pomeni svobodo. Ne vem, koliko časa sem	tako	strmel.Zdramila me je roka na ramenu.	A
Zdaj vam bodo odmerili dvajset dni. Za	tako	kazen pa ste še premladi in prešibki. Zbolite	A
tudi dve zlati pomaranči, ki sta bili videti	tako	tuji na sivi slamnjači v jetniški celici.	A
ogledam poganjajoče drevje. Pomlad pride vselej	tako	nenadoma.Pričakujemo jo vsi in vsak čas in vendar	A
in odpihne gosenico, ali pa vzleti metulj.«	Tako	praznujem vsako leto svoj goseniški jubilej	A
razgovor in se odvrtel iz hiše. Domov je prišel	tako	zasopljen, da je moral precej časa čakati, preden	A
čakati, preden je prišla duša za njim. Bil je	tako	raztresen, da si je kapo pritisnil na svoje	A
kakor bi vrgla s sebe težko breme. Pismonoši je	tako	neznansko zašumelo v glavi, da je moral zatisniti	A
lahko razbil to muko, boja, ki si ga je zdaj	tako	želela, ni bilo, kakor ga v tej hiši ni bilo	A
predpasnikom in hlipala; ječaje je zajemala sapo in se	tako	krčevito stresala, kakor bi z vsakim sunkom	A
če bi bila res slaba ženska‐a, ne bi trpela ...	Tako	pa sem trpela ...In še vsak dan sem ve‐edela,	A
tudi potem, ko se je zgodilo ... takrat ... ni bilo	tako	... tako po grdem ... tako umazano ...	A
ko se je zgodilo ... takrat ... ni bilo tako ...	tako	po grdem ... tako umazano ...	A
zgodilo ... takrat ... ni bilo tako ... tako po grdem ...	tako	umazano ...Prišlo je ... kakor dež ...	A
Oh, sodni dan je bil!« »T‐t‐tam ni bilo	tako	hudo ...« je tiho rekel pismonoša; oči ni dvignil	A
roke. »Ooo, saj sem molila, da bi me bog rešil	tako	pregrešnih misli in želja, a medtem ko sem molila	A
Zaloputnil je vrata in ječal v temi.	Tako	je trepetal, da bi se še Devici Mariji smilil	A
prenehalo proti jutru, a dopoldne - bilo je	tako	sonce in tak mir - ga je raztrgalo.Edina granata	A
svojim. Mar misliš, da bi Modrijanovi vozili	tako	šemo? ...A? ...	A
boš še samega sebe komaj dohajal. In prav je	tako.	Plačo vlečeš, pa delaj! ...	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani