»Vse gardsko brodovje bo zdaj nalašč priplulo mimo,« je zagodrnjal; obenem pa mu je bilo žal, da mora odpotovati, kljub temu namreč, da se je v povojnem svetu čutil kot brezdomec, je bil nekje pod kraško planoto zaliv, ki je zvesto čakal nanj. Čoln je bil dosti bolj oddaljen od brega kakor prvi, in tudi mrak se je bil že zgostil, tako da sta ribiča precej časa veslala, preden sta ju opazila. »Mesečino bi počakala,« je zaklical glas v mraku, medtem ko sta se obedve postavi hkrati sklonili nad vesli, ki sta se mehko potapljali v večerno vodo, posejano z rahlimi vijoličastimi odbleski.