strah (2.001-2.100)

In tako je tudi bilo. Prvi	strah	ob ropotu v spodnjih prostorih in potem glas	A
zjutraj!« mislil je in v tem mu je rastel tudi	strah	pred materino jezo. Bilo je že skoro popolnoma	A
kosilu, prijela ga je spet žalost in z njo vred	strah,	kdaj, ob kateri priliki se bo izpremenil ‒ v	A
toda kadar jo je ugledal, prešinil ga je neznan	strah:	spominjal se je vedno in vselej ob tem pogledu	A
utope valovi rastoče povodnji. Zgolj smrtni	strah	brez rešilne misli. Ko mu tako brezupnost in	A
žarkom zaprem pristop na zemljo.« »Ali bi bil to	strah	in polom!« pristavi Samorad. »Nič vztrajnega	A
oživi človeško dostojanstvo in svoboda premaga	strah.	Odločno izusti: »Hvala, gospod!	A
prišel očitat, da te je umoril. Nenadejani	strah	je moža podrl, srčna kap ga je prizadela. To	A
kateri je tuja vsa zloba. Samotnost v ječi,	strah,	da se ji prisodi smrtna kazen, nedostatek spretnega	A
vidi okoli sebe ne luči ne teme! Vendar ga je	strah	samega sebe, da ne zajde kam, od koder ni vrnitve	A
prehitel v tako važni iznajdbi, in težko prikrivani	strah	raznih politikov, da utegnejo Slovenci po moji	A
množico ljudi po vsi Rusiji. Ko pa je minil prvi	strah	in trepet, tedaj smo milostno krotili zasvojeno	A
podirali mesta in gradove, grozno smo morili. Obči	strah,	ki je obhajal ljudi, bil je temelj njih pokorščini	A
mednarodne zveze med seboj. Neosnovan je torej	strah,	da bi še kdaj barbari porušili evropsko kulturo	A
sedaj na dan; in če mi vstajamo, tedaj je onih	strah,	ki so vstali, dokler smo mi spali.Zatorej se	A
steklenici priča kazenskim obravnavam! Ali vas ni	strah	tolikanj negotove človeške pravice?Pomislite	A
prisnubiti! »Kaznujmo tega zločinca po domače v	strah	in zgled vsem inozemskim kruhoborcem!« Samorad	A
zagovarja okorni vodnik pred visokonoso gospo. A moj	strah	je bil prazen, zakaj možev jezik ni bil sličen	A
razgled vrhu Triglava stoterno poplača ves trud in	strah.	« Pomirjena gospa je izrekla svojo dovolitev	A
ga ne pohujšam ali na Dunaj ne odpeljem. Nje	strah	za moža pa ni bil pristen, ker sem moral naposled	A
štirideset let. Upravičen je bil torej nje	strah	pred novimi zakoni, katerega je v hipu izrazila	A
moje brade, ki ni baš tolika, da bi mladi deci	strah	prizadevala. Mlada žena se je dosmejala in domiloval	A
in ječali veliki mehovi, stopi predme, kakor	strah	iz grobov, sive ren, mator, slok mož uvelih	A
valove, tedaj so tisti osredki jako nevarni in	strah	pred njimi ne prestane, dokler jih nimamo daleč	A
oknih. Otrok je bil nemiren in mene je bilo	strah,	ko je tako silno grmelo nad mojo glavo.Spomnila	A
roka pa mu je stiskala vrv. Nič ga ni bilo	strah	pred to mislijo, zdelo se mu je celó, da mu	A
pod odejo, da ni zakričala. Tako jo je bilo	strah.	Potrkalo je na okno, enkrat, dvakrat, nalahno	A
Zalile so ga solze. Čuden	strah	za sina ga je prevzel Oče je izza Strojinovega	A
lesa naj zdrkne v dolino kar v nekaj tednih.	Strah	jo je bilo goličave, ki jo je že kar videla	A
Otroci pa so zbežali k materi, kot bi jih bilo	strah	pred očetom in pred neznanim moškim. »Lovrač	A
zavest prevare in zlomljenosti, v Macafurju pa	strah	pred posledicami njegove izpovedi.Molče sta	A
stisnili na klopi. Vsem je vrelo v dušah in skoro	strah	jih je bilo pred pogledom na mater, ki se je	A
tak človek imeti, saj smrt ni nič hudega in	strah	pred smrtjo je budalost.‒ Toda niti sam ni verjel	A
zahteva odgovor za življenje in se zavest in	strah	pred božanstvom javlja najmočneje pred smrtjo	A
ubijalci, Bog ve, kdo še!« Marijanico je presunil	strah.	»Ali so bili dolgo zaprti?«	A
Lovrač jo je iz kota oči ošinil, da bi ujel	strah	v njih in se prepričal, ali mu je hotela zavdati	A
plahutale ure preizkušnje in samega sebe ga je bilo	strah.	XXII.	A
je brisal pot, v grlu ga je pa nekaj dušilo,	strah	ga je skoro bilo in ni se ga mogel otresti.	A
tresla kot šiba na vodi in z glasnim jokom dušila	strah	in vest. »Midva z Janezom ostaneva pri očetu	A
tudi to zadnjo noč pred pogrebom ni spala.	Strah	je ni bilo.S stene je snela očetovo sliko in	A
»Pa naj toži!« je zarenčal Ratink. Kot	strah	se je tisti hip priplazila v gostilno tudi Marijanica	A
prebujala iz težkih sanj, da jo je bilo včasih kar	strah	in si je potegnila odejo čez glavo.Nekajkrat	A
« je zastokala in lastnega glasu jo je bilo	strah.	Bila je zmerom bolehna in občutljiva, vsake reči	A
zazdelo, da je res močan, in kar čutil je, da mu	strah	kopni. »Ali bo ob devetih zvečer prezgodaj?	A
besedo Bog-sodnik se je stresel in prečuden	strah	mu je stisnil srce. »Krivice jim popravi!« je	A
od ust do ust. Pred pljučnico so imeli vsi	strah,	saj ta bolezen najrajši prikliče smrt. »Premočan	A
vroče!« se je muzal Bajželj, da bi prikril	strah,	ki ga je grizel v duši.Agata je prenehala z	A
Agata, ki jo je molk dušil in jo je bilo kar	strah	v hiši. »Kislega mi daj!« je šepnila mati in	A
krikniti je hotela iz nje izpoved, ljubezen in	strah	in do tedaj neznano čustvo jo je prevzelo.	A
težkega telebnilo po tleh. Najprej jo je bilo	strah,	potem je le prižgala luč, se tiho splazila iz	A
čelo. Agata je oba dneva prejokala in nekam	strah	jo je bilo, a sama ni vedela zakaj.V hiši je	A
korak po hiši in še lastnega glasu jo je bilo	strah.	Žaga ni pela, ampak jokala in stope so ječale	A
sinu lice, srce mu je jelo hitreje bíti; hud	strah	ga je obšel, meneč, da oče že vedo za njegove	A
goreče oči, si moral odmakniti svoj pogled.	Strah	te je obšel in stresel si se pred njenim živim	A
svojemu ženinu. Na licu se ji bere nekak notranji	strah,	a deklica se hitro ohrabri in nadaljuje:	A
je skušal zadušiti svojo notranjo slutnjo in	strah	pred Almirinim maščevanjem. Še ob polnoči	A
mladenič na klop in umolkne. Navzoče spreletita	strah	in groza.Kakor da bi švignil žareč plamen iz	A
skale majale. Zalo in Almiro obide groza in	strah.	Mrzli znoj jima priteče na čelo.	A
Rešite nas!« Mirka spreleti groza in	strah.	Hoče k svojim, a v tem hipu ga napade od vzadi	A
vojaki v šotoru pa zarožljajo s svojim orožjem.	Strah	in groza je obšla Mirkove tovariše.Vsi so trepetali	A
Davorinovo je kar pretresalo Mirkovo ženo.	Strah	in obup se je boril v njenem srcu.V duhu je	A
Pričakovali so najstrašnejših muk.	Strah	in groza jih torej obide, ko stopi poveljnik	A
Almiro, se je vselej stresel na vsem životu.	Strah	in groza ga je obdajala pred njo.Nje se je izogibal	A
Tudi Almira se strese na vsem životu.	Strah	in grozna slutnja se poloti njene krivične duše	A
ona znamenita ‘janičarska četa’, ki je bila	strah	in trepet vsaki krščanski vojski.Janičarji so	A
daljavo. Vse je poenostavljeno: na eni strani	strah,	na drugi slast lova, pod nama plivkanje vode	A
mesnato ilo. Čez polja diši po molku in strašen	strah	puhti iz zemlje. Narava ve: zdaj je čas!	A
Kosil je hitro in odločno. Gonil ga je	strah,	da se bodo pesmi pomešale z navadno travo.	A
toda bolečina nenadoma preide v žgečkanje,	strah	se precedi v igračkanje. BOŽJE IGRE Pripravili	A
NEUSMILJENO Butajo kot s krvjo opiti policaji.	Strah	me je.Bojim se grozečega rohnenja.	A
besedišče nerojenih pesmi, me sicer spreleti	strah	zamujanja, a k popisovanju se ne spravim. Preveva	A
Jate ptic begajo s strehe na streho ...	Strah	goni podivjane pse po ulicah ... Svet gori v	A
položim mirne dlani na morje in začutim njihov	strah.	DEKLICA IN MOTOR Deklica ima vse (pod tušem	A
množice ... Kolo vrti smehljaje ‒ zasuk in	strah,	lahkotnost in igra. Strašne oči, oči strahu	A
priletela lačna drhal. Da bi jih bil prav v	strah	prijel, to ni bilo dano dobrosrčnemu možu; grozovito	A
ponašal s tako dolgimi, tako ostrimi ostrogami ‒	strah	vsem sosednim petelinom; in kako modro sta mu	A
nisem govoril poštene, pametne besede! Če vas ni	strah	potepuha, ugasite luč, gospod, hudo dé mojim	A
pred nju enkrat, prišel sem in izginil kakor	strah.	In moja prikazen ni bila brez uspeha.	A
»Recimo: tudi jaz! Kaj te je	strah,	Radovan?« »‚Slovo sem upu, strahu dal’.	A
da se juha ne jé tako vroča, kakor se kuha.	Strah	me ni, a v zadregi sem, ne tajim.Z osvobojenko	A
bi bilo to umetnosti najvišji namen! Skoraj	strah	je bilo gospoda Mirodolskega, ko ga je slišal	A
prišel!« ‒ »Ne škodilo bi tudi dekleta malo v	strah	prijeti; mož je predober, premehak; ne utrpi	A
prikazni. Morebiti je bil pa vendar le prazen njen	strah?	Morebiti je bila Zorina ljubezen, kakor bi snop	A
sem obletela, iskala in klicala; vse zastonj!	Strah	me je bilo; gospa pride za mano, kliče Edvina	A
bilo videti gozdu konca ne kraja pred njim.	Strah	ga ni bilo; vse je kazalo, da je mož vajen gozda	A
tovarišem: »Kam se ti tako mudi, žival božja?	Strah	te morda vendar ne bo, kaj?Če nama bo prenočiti	A
prikolovratil Peter? Dekle bi se ga ustrašilo,	strah	bi ji škodil.Res je imel večerjo pri sebi: toda	A
močan je bil za tri take, ali puška ga je v	strah	prijela; s takim orožjem ni da bi se norčeval	A
Zbogom, oče.« »Zbogom, hrabri junak, ki te ni	strah	samega ponoči; noč ima svojo moč!Dobro srečo	A
»V ločici, za potokom, pri lesi! Mene je	strah;	tako strah me je, mati!« »Jezus Nazarenski	A
ločici, za potokom, pri lesi! Mene je strah; tako	strah	me je, mati!« »Jezus Nazarenski!« javka	A
me s sabo, oče; jaz ne morem sama tu ostati,	strah	bi me umoril, strašna negotovost; videti ga	A
bežal kakor divja zver po Prilesnikovem smrečju;	strah	me ga je bilo, prav tak je bil kakor Kajn!«	A
plavala vedno duša med upom in strahom, a up in	strah,	veselje in žalost, poželenje in hrepenenje,	A
Enkrat sem celo z nožem nanj planila! O	strah	te je slabe starke!Nič se ne odmikaj, ti krotko	A
gane in ker se ne oglasi, ko jo ogovori, obide	strah	deklico, ki skoči kvišku in prime jo za roke	A
nadležnega obiskovalca. . / . / stran 64 . / Ali	strah	ga obide, ko zagleda Metkinega brata, ki je	A
klopi sedeti bledo podobo zapuščene deklice.	Strah	ga je bilo kakor otroka; hitreje je stopal ter	A
do zemlje s svojo divjo drhaljo ‒ pred njimi	strah	in trepet, za njimi požar in jok in stok umirajočih	A
ki bo tako učen, da bo prebiral sveto pismo.	Strah	me je, da ji bo treba še dolgo čakati.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani