strah (1.601-1.700)

ne mislil; toda truden sem bil navsezgodaj in	strah	me je bilo dolge poti.V lepe košate parke notranjega	A
/ stran 25 . / legijon pijanih žganjarjev.	Strah	je bilo Pavleta, ni vedel, kam da bi med temi	A
ne bo dela zame?“ je vprašal počasi in skoraj	strah	ga je bilo teh besed, ki so bile kakor oznanilo	A
misli, sam ostanem!“ je spreletelo Pavleta. ”	Strah	bo siromaka, če mu povem, da pojdem odtod!“	A
Ne on! Ne reci več take besede, da me ne bo	strah!	Saj je pisal, da se mu dobro godi in da me ima	A
vzdramila. ”Kaj se ti je sanjalo, Mana, da te je	strah?	“ ”Videla sem ga, vsega krvavega!“	A
sanja o tebi, ali tako se mi sanja, da me je	strah.	Rada bi že bila doma, tam pod svetim Lenartom	A
preklinjati in rogoviliti, da je bilo Pavleta	strah.	”Če ste kaj videli in slišali, pa nič rekli	A
šušmar! - Trudni smo, trudni in zdelani, da je	strah.	Treba nam je ene ure, vsaj ene ure spanja, spanja	A
gledal je Bog vedi kako; smilil se mi je in	strah	me je bilo.In usmili se Bog še mene - zdaj vem	A
se Bog še mene - zdaj vem, zakaj me je bilo	strah.	Mislil sem drugo jutro, da so bile sanje, ali	A
bi spoznal! Spoznanja ni bilo, ampak bil je	strah,	tisti otroški strah pred nepoznanim in čudapolnim	A
Spoznanja ni bilo, ampak bil je strah, tisti otroški	strah	pred nepoznanim in čudapolnim. ”Glej, poklonil	A
izpustil njen pas in se je začudil. Gledal je njen	strah,	ni se ganil in ni rekel besede; rahla rdečica	A
bi sprejel prvo sveto obhajilo; in prav tisti	strah	nevrednega, pregrešnega, ki je s prašnimi čevlji	A
ki sem v takih krajih rojen, je časih malo	strah;	kajti senca najbolj vé, da je treba luči.“	A
daljavo, preko obzorja, nikjer drugod tako velik	strah	pred sedanjostjo in tako otroški up v prihodnost	A
zdi, da je slišal od daleč grmenje in ga je	strah.	S plahim pogledom naju je spremljal, ko sva zaprla	A
po nebu, usulo se je kamenje s klancev dol. ”	Strah	me je, Franc ... zdi se mi, da smo zašli s pota	A
vozimo po neznanih krajih ... ali si tukaj, Franc?	Strah	me je noči ...“ ”Potem pa se napotiva, deklè	A
Razumem!“ je odgovoril Peter in zmerom bolj	strah	ga je bilo strica.Rad bi vstal in pobegnil.	A
oči pa so mežikale hudobno in Petra je bilo	strah.	Hrupoma so se odprle duri, prizibala se je	A
strahu, iz otroške plašljivosti ni mogel dalje.	Strah	ga je bilo življenja, ki je bilo tam tako glasno	A
To, da jo pusti pri miru! ...	Strah	me je, če pomislim, da bi čutila zame kaj drugega	A
prav!“ Peter se je tresel od mraza in tudi	strah	ga je bilo.Ne mogel bi se spominjati na tiste	A
bil rad gosposki. Peter sam je čutil že prej	strah	v svojem srcu; ob tistem trenotku, ko ga je	A
- Zadel je butaro in se napotil.	Strah	ga je bilo, iz strahu pa je zrasla kljubovalnost	A
pihal veter in da bi bila temna noč!“ Bolj	strah	ga je bilo tega svetlega miru nego noči in burje	A
se je precej nad to mislijo; ne hotel bi gor,	strah	ga je bilo tistega voza, ki se je pomikal natanko	A
njegovem obrazu, jokal je kakor otrok in tudi	strah	ga je bilo. ”Nič ne jokaj, Peter, kmalu bova	A
edinole smrčanje biričev in občinskih mož.	Strah	se je vdal, pot na čelu se je posušil, vzdihnila	A
natihoma, prav naskrivoma je lezel v srce temen	strah.	Zakaj ura gospoduje pameti in besedi; kar	A
tabora. Visoko v nebo ječe iskre, znaneč deželi	strah.	Okrog ognjev plešejo Turčini svojo večerno molitev	A
božjem svetu. Glej, k pristavi spuščajo top, o	strah,	še enega!Cevi namerijo nizdol, veseli nabijajo	A
okov . / . / stran 19 . / je. Obrambo prešinja	strah,	a Turčin se smeje: še udarec ali dva, vrata	A
Elija Gregorič, ki odbije roparju pol glave.	Strah	in groza, kako graničarji mlatijo!Po tesnem	A
stran 40 . / V turška taborišča je planil	strah	o strašnem Herbartu Turjaškem, ki uganja čudežna	A
vojske, nemirni se premikajo v sedlu. »Je koga	strah?	« vpraša Herbart.»Sram bi me bilo, ako bi jih	A
Ljudstvo se stiska v grad in k vojski, doma jih je	strah	pred očrnelim uboštvom.Pri vojski pa je varno	A
prinese. U, posebno pred janičarji imajo Vlahi	strah.	Janičarji, janičarji, trepet vse kristjanske	A
silo granici v bran. Ferhadbeg je volkodlak,	strah	vilajetu, Banjaluke gospodar.Ferhadbeg je opasen	A
Danes pa ga navdaja težka slutnja, bojazen,	strah,	nevera v zvestobo zvestih, ne ve čemu.Odkod	A
»Ne, oče, nič mi ni. Poleg tebe me ni	strah	nikogar. Povej, kako je tebi, oče!	A
s strahom ogledujejo, glavo leva, ki je bil	strah	osmanskemu cesarstvu ... Vuk drhti zvezan v krvi	A
strašni poraz svojega bratranca ‒ in prešine ga	strah	...In preden dodobra spozna položaj, njegova vojska	A
bolestno hrepenenje. V nočeh je bilo mlajših sester	strah	in so si šepetale, da hodijo duše umrlih nazaj	A
blizu lica mu je položila usta. Čudna žalost,	strah	in bridkost sta jo obdala, komaj je vedela,	A
one žene, ki me tako trdovratno gleda, me je	strah.	Ne ljubi me, trn v peti sem ji!«	A
Ali pogledala se moža nista.	Strah,	žalost pred bodočnostjo jima je bila vzela vse	A
neznan človek je vstopil. Ko da je zagledala	strah	pred seboj, je Katra obstala in strmela nekaj	A
pod sliko. Nekaka večna spremljevavka, nekak	strah	in up tistih polzavednih let je bila čudna slika	A
sama mudila v sobici, je začutila nehote čuden	strah	in stekla je k oknu.Raz okno je videla preko	A
Ali že pri mostiču je obstala. Čuden	strah	jo je obšel.In vrnila se je žalostna in samo	A
mamica vesela.« Anici je lice zardelo veselja,	strah	je izginil iz nje srca.Tedaj pa se je pomolila	A
vedno ko skrivnostna uganka gledalo na njo, in	strah	pred gotovo temotno bodočnostjo se je je polastil	A
zopet pripovedovala Jerica, »in tedaj me je	strah	in se zbudim in ne morem več zaspati!« Dekletove	A
ali je smrt res nekaj groznega, ali ni samo	strah	v nas in je smrt sama na sebi nekaj lepega?	A
da vsaj vem!« Nežo je prevzela žalost, in	strah,	da bi ji Šime posojenih goldinarjev res ne vrgel	A
ali pa se bo vreme sprevrglo.« Nekak čuden	strah	se je polastil Anice.Umolknila je.	A
vedela, o čem naj govori. Neprijetna misel,	strah	pred nečim negotovim jo je navdajal.Zaman se	A
je smrtnobled in zaprte oči je imel. Grozen	strah	se je je polotil.Objela ga je in ga skušala	A
ko malo dete pred njo. V hipu pa jo je obšel	strah,	da li ni morda mrtev, in od strahu ledene ustnice	A
roko, ko da ni vredno, da govori o tem. Nekak	strah	ga je obšel, in sumničenje, ki ga je bil preje	A
Skoro šepetal je, kakor otroci, kadar jih je	strah,	in še tiše je dostavil: »In nevesta	A
dete se je zdela sama sebi. Čemu plašnost in	strah?	Čemu zdvajanje?	A
na svoje še nerojeno dete, in kako bi mu bil	strah	škodoval, in kako jo je Lipe otel, in da mu	A
iz teme na dvorišču dvoje oči. Čudovite oči:	strah	in žalost, jeza in zlobnost so se mešale v strastno	A
njo, ki je bila tu z Lipetom. Lipe je opazil	strah	na Aničinem licu, obrnil se naglo.V hipu je	A
imajo,« ji je tolklo po glavi, in brezmejen	strah	se je je loteval.In tedaj je zaslišala Lukov	A
takoj otipala bankovca, jo je prevzel velik	strah,	pri misli, da je sedaj popolnoma brez denarja	A
oprijela njegove roke in je trepetajoč drgetala: »	Strah	me je, strah!« »Čakaj,« je dejal, »te	A
roke in je trepetajoč drgetala: »Strah me je,	strah!	« »Čakaj,« je dejal, »te pa pospremim	A
Čakaj,« je dejal, »te pa pospremim, da te ne bo	strah.	«In odvedel jo je po stopnicah v podstrešje,	A
Odprla je oči. »Ali te je še	strah?	« je vprašal. »Še, še, še!« je drhtela	A
odgovorila nič. Njeno obličje pa je preletel še hujši	strah.	»Kaj ti je?« je skoro viknila Katra	A
ji je obrnila hrbet in odšla v sobo. Čuden	strah	se je je polastil v kuhinji ob drhteči dekli	A
Šele sedaj je opazila, da je prazna. Nepopisen	strah	ji je zazibal kolena.Presunljivo je viknila	A
noči v žalosti in temi na dvorišču. Toda skoro	strah	jo je spreletel. »Zaprite mu oči!« je	A
O Juri, ti si zdaj tam in si sam. Ali te je	strah?	Kje si?	A
bled. Sicer ni videla Tomaža takega, in čuden	strah,	ki se je polastil Anice sedaj, ji je za hip	A
trdovratno. In zopet se je polastil Anice grozovit	strah	pred njim.On pa je stopil k nji, in slišala	A
postelji in iz oči, široko razprtih, je gledal	strah,	strah in samo strah. Tedaj je Marjanica	A
in iz oči, široko razprtih, je gledal strah,	strah	in samo strah. Tedaj je Marjanica vrgla	A
široko razprtih, je gledal strah, strah in samo	strah.	Tedaj je Marjanica vrgla berivko v stran	A
brezmejno bojazen. Notri do srca je segal ta	strah.	Vstala bi, hitela.	A
niti roke ne more geniti. In hipoma pojema	strah,	gosti se tema krog Anice, in zdaj je tema, tema	A
lepo, tako lepo. In zdaj jo gredo budit za nov	strah.	»Anica, božji otrok, recite, da boste	A
in osinele ustnice ji šepečejo: »Skrijte me,	strah	me je!« Kaj je to?	A
Odkod te oči? Anica čuti, da je je skoro	strah.	In sedaj se je tašča zgenila, segla po mali steklenič	A
petnajst, ona je nalila preveč,« misli Anica, in	strah	jo navdaja. »To ne sme biti.	A
Čudovito ji gore oči. Anico popade divji	strah:	Zdaj plane na me in me zaduši!	A
saj je prišel šele sedaj, ko je prešlo, pravi	strah	nad me.Pa ne bi jokala.	A
Pa to je, to! Ta	strah,	da je vse zaman, da bom čakala zastonj.«In žena	A
Naj se mu kaj zgodi!« In ta	strah	je bil preglušil končno glas spominov in stoprav	A
se je zavedla, da nekako ne čuti leve noge.	Strah,	ki jo je prešinil, ji je pognal znoj v lice	A
lice. Polagoma se je noga razdrevenila, in	strah	se je ublažil.Toda Katro je bil strah zelo prevzel	A
in strah se je ublažil. Toda Katro je bil	strah	zelo prevzel.Segla je po steklenici v slepem	A
izpila duškoma. Tedaj je začutila, da je izginil	strah	iz njene duše in nekako porogljivo je mislila	A
Jerica ljubi rdeče lilije. Toda	strah	jo je iti po nje, v travi so kače, in ona je	A
»Lilije trgam, lilije!« Jerice se poloti	strah.	Pobegnila bi.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani