Teodoru je bilo, ko je šel mimo znanega studenca pod gričem, kakor bi videl poleg njega na klopi sedeti bledo podobo zapuščene deklice. Strah ga je bilo kakor otroka; hitreje je stopal ter ni si nazaj upal ozreti. Bela kakor rjuhe njene postelje, ležala je Metka v svojem hramu in pri zglavju je sedela Marjanica objokana.