strah (1.901-2.000)

s prosečim glasom. Lisca je bilo skoro malo	strah.	Kakovi so ti ljudje!	A
se prikaže gospodar, kmet Solar; zadrega in	strah	se mu vidita na obrazu. »Gospod doktor ... « poskuša	A
ženskam kot omikan hišni prijatelj, nego da nekov	strah	vzbujate; zakaj, to je vaša stvar.Vendar, kar	A
pri vodi, ni ga bilo že nikjer, izginil je,	strah	pak je med mladimi pastiričicami ostal, več	A
hodim tod,« sopiha starka. »Tako me je bilo	strah	po teh hodnikih, da nisem vedela, ali grem nazaj	A
Saj ni za dolgo. Tudi upam, da bode naš	strah,	ta doktor Zober, zopet kmalu izginil,« reče	A
vas smem skozi hodnik spremiti, da vas ne bode	strah?	« vpraša še Lisec. »I, tako brez poguma nisem	A
prej, nudeč ji svoje spremstvo, »da je ne bode	strah«	, mu je še brenčala po ušesu ‒ in tu je bil strah	A
, mu je še brenčala po ušesu ‒ in tu je bil	strah!	Naglo prime luč, popade svoj nož na mizi in	A
dvigne luč više in više, da bi videl, kakov	strah	je tu in kako se bode trebalo boriti. »Posvetite	A
Videli bi bili, kako znam jaz lopove učiti	strah	poznavati.Ha, ha, ha!	A
eno roko za lase, drugo v hlačni žep dene in	strah	ga je, ker »naprej ne ve, nazaj ne sme«.Že je	A
le včasi prihajal na jesen in spomlad, vselej	strah	za oba, posebno zanj, ki ni imel nobenega poguma	A
nobenega vojaka blizu. Lahko si je torej misliti	strah	matere mlinarice, ko je videla dva moža, grda	A
videl, kar živim. Taka je čez rebra, da je	strah,	ravno kakor oni naš župan, ki je umrl. ‒ Pa	A
sapice so bile obmolknile, kakor bi jih bil	strah	prevzel grozovitega črnega naklepa, ki se je	A
ga je pri tem pogle . / . / stran 18 . / du	strah	obšel in nehote je stopil tri stopinje nazaj	A
zvedel, ampak domače ljudi bi bil v nepotreben	strah	pripravil,« govori Štefe, ki je bil medtem dva	A
živ v sobo.« »Tvoj meč?« povzame ženska in	strah	ji ude pretrese. »Kaj?	A
blizu. Drevje ne more govoriti, to je prazen	strah,	« pravi Vilibald, a poznalo se je, da je bilo	A
zatajiti vsako čut ljubezni do bližnjega in	strah	pred božjim maščevanjem, da grozovito krivico	A
volka se je zdaj tu, zdaj tam oglašalo v smrtni	strah	ubogemu otroku. Ravno zdaj bi bil človek skozi	A
zapelje na napačno pot, zato ga je bilo vrlo	strah.	»Meni se je zdelo, da čujem otroški jok,« pravi	A
je nova tovarišija hitro prepodila prejšnji	strah.	Ker se je skazalo, da je bila mladeničeva rana	A
napadov je pripravilo prebivalce po okrožju v	strah,	tako da so si Rojar in drugi graščaki okrog	A
obešali ‒ tam so Črtku tako lasje vstajali, tak	strah	ga je obšel, ko je v mesečini videl dva gola	A
odide proti hiši. Bilo jo je tuje beračice skoro	strah.	Komaj štirideset stopinj je gospica storila	A
pa vidi, da beračica še tam čepi, bilo jo je	strah	sami iti mimo nje, ker je za trdno menila, da	A
pravil. Pa ne odvrača me od takega dela samo	strah,	ne ‒ zakaj bi resnice ne povedal ‒ tudi spoznanje	A
zavoljo tega ni mogel spati, ker ga je bilo malo	strah.	Mi ne vemo, kako je ta reč.	A
ozremo po možéh, ki so imenovanemu revežu tolik	strah	zavdali.In res, če reč pregledamo, kakor je	A
Auerspergu in on naj svoje ljudi tolikanj v	strah	vzame, da ne bodo meščanov tako čudno nadlegovali	A
»Šleva! Kje bo spala, spremi jo domov,	strah	je je.Mene je bilo tudi strah, ko je bil tvoj	A
spremi jo domov, strah je je. Mene je bilo tudi	strah,	ko je bil tvoj oče še tako mlad, ko si ti zdaj	A
današnji dan gradovi, nekdaj sovražnikom trepet in	strah?	Le razvaline še vidimo na gorah, le majhni ostanki	A
zagrmi mlademu ciganu na uho, da mu pretrese	strah	vse ude od pete do glave in se z mesta ne gane	A
Peter mane roke. Kalil mu je to veselje samo še	strah,	da ne bi cigan srečno odpeljal otroka in da	A
ki so jih urno nosili ko lastovke po zraku.	Strah	je bil prevzel vso družbo, ko so začuli krik	A
najbolj pripomogla, da je dolgo časa turško ime	strah	in trepet razprostiralo po vsej Evropi, posebno	A
hlapec. »On je,« pravi Peter in obide ga smrtni	strah.	Vest, že davno utišana in pomirjena, zbudi se	A
od kloštra, so pa vrele druge čete Turkov.	Strah	obide ubogo ljudstvo. Kakor jastreb zviška plane	A
zagleda Turke na lestvi. Vendar ni ga pretresel	strah	kakor skritega Petra od zdolaj, ampak vstane	A
ko mu je to na um prišlo, obvzel ga je znova	strah,	kaj bode iz matere, ko bode čula, da je njen	A
premaknila, da bi stopila naprej do gospoda, a	strah	ga je bilo blagoslovljenega moža, dasi ga je	A
smo nevarnost že večkrat srečno prebili ali	strah	pred njo pozabili; vse to jo je nagnilo, da	A
glej ljudi,« pravi župnik, katerega je bilo	strah,	kaj utegne še priti iz tako naglo in strašno	A
Da, tiho bodi, da pridem jaz domov.«	Strah	je bilo župnika.Poskušal je tolažiti, pogovarjati	A
ne ve, kaj govori, meša se ji, da je človeka	strah	pred njo.Pomisli si, včeraj me je dobila za	A
Jezus, komu bodemo še verjeli? Kje je božji	strah?	«S tihim glasom, a naglo pristavi hišni: »Za	A
sem tačas take neumne reči veroval in še malo	strah	me je bilo. »Šele do jutri zjutraj se	A
kar samo pustila Marko in Jok?« »Saj me ni	strah.	« »Pa bi ti vsaj kratek čas delala, tako brhkemu	A
niso mogli od groba. Nekatere ženske je bilo	strah,	druge je do solz ganila Volkunova vdanost.	A
Noči se je vsak večer bolj bala.	Strah	jo je bilo, pa ni nikomur potožila.Bratu bi	A
Samo - kaj straši?« »	Strah.	« »Ali pa Jernej išče pomoči - ali pa hudoben	A
pustil hišo zavoljo strahu razpasti?« »In če	strah	raztrga mene, kaj potem ne bo razpadla?« je	A
meni in pri Franci v planini; bi ji utegnil	strah	vse življenje ostati v udih. Rozalka, ti pojdeš	A
Bogu se priporoči in angelu varuhu, pa te še	strah	nič ne bo.« Rozalka se ni upala ugovarjati.	A
sebi; pes ti bo povedal, kaj straši. Če je res	strah,	se bo tudi pes tresel.Ti pa spregovori: ‚Vsaka	A
Vsaka stvar Boga časti, zakaj ga pa ne ti?’ In	strah	bo izginil in nikoli več ga ne bo.« »O Marija	A
dlako in zarenčal; pa ga míri tako dolgo, da bo	strah	tik pod oknom. Potem ga spusti - ho!«	A
Čutil je, kako pes grebeni hrbet, in ga je minil	strah:	»Človeka voha.«Marko je pokleknil na koleno	A
stran 192 . \/ Priskočil je Marko in spoznal »	strah«	-Rotijo, Tevževo mater: »Beštja babja,« je zasikal	A
Še ganiti se ni upala. Skoraj	strah	jo je bilo.Videla pa je izpod narahlo privzdignjene	A
Šimen, k′ je vodil, je v vodo zabrodil, da b′	strah	ne škodoval. Na široko so se zasmejali pastirji	A
se je tudi sam: »Bom šel s tabo, da te ne bo	strah.	« Rrrsk, rrsk, rrrsk, je škripalo pod coklami	A
Volkunu poskočiti za peč, da jo je bilo manj	strah.	V levi pa je dogorevala treska.	A
se druge ni upala prižgati, jo je bilo preveč	strah.	Za Rozalko so se zaprle Podlipnikove duri, Marko	A
to noč že drugič budili in marsikoga je bilo	strah	ob misli, da se najbrže vozarji, ki so umrli	A
razbojnik imenuje sin kmečkega cesarja, da je	strah	in groza bogatim gradém in popotnim plemenitašem	A
hleva. Samo ob sebi se ve, da je bilo pastirja	strah	samo misliti o tem. X. POROKA Zaželeni dan pride	A
Jezus! To je Ilijev sin Kosoman!« zavpije mož,	strah	ga obide, pusti butaro in teče v bližnjo vas	A
svojega sina čudni rešitvi ni dolgo živel.	Strah	in bolečine, ki jih je v Kosomanovem jetništvu	A
Zakaj bi tedaj vkup ne hodila? Vsaj naju ne bo	strah,	ker sva dva, in lahko si pomoreva, ko bi prišla	A
naredila hčerina huda bolezen in roditeljski	strah,	da jo izgubita. Oče namreč nikdar, niti z najmanjšo	A
marmora; višji pa nam ve . / . / stran 23 . / lik	strah	napravijo zato, ker so bili nevedneži in, kar	A
in očetov, lahko si mislite, kako nas je bilo	strah	in nevolja, da nam hočejo še drugo domovino	A
cesarja, moža, ki je bil moj in cele Evrope	strah.	Imeli smo še štiri marše do ruske meje.	A
Kdo drug kakor ti, Bonaparte Napoleon, moj	strah,	trepet cele Evrope, ki si me po svetu tiral	A
se nam oglasi. Šele potem se nam nekaj olajša	strah,	ki ga prizadevajo dostikrat vraže ali ostanki	A
v svesti. Tako je tudi Franceta minil ves	strah,	ko je slišal, da zna mala pošast na kamnu tudi	A
Čuden mraz jo spreleti po vseh udih. Bilo je je	strah,	potegne odejo čez oči in ušesa. »Rezka!« šumelo	A
Rezi, da ji ni čisto neznan, nekoliko jo mine	strah,	usede se na postelji, da bi natančneje poslušala	A
na sivo glavo. »Le duri zapahni, da te ne bo	strah,	deklica, pa potrpi malo; moli roženkranc ali	A
strastno oči zablesketale, tako da je bilo deklice	strah.	»Pustite me, za božjo voljo vas prosim.	A
izgovorjene, videl se mu je vendar z obraza smrtni	strah.	»Francè, pojdi domov in pusti ga, doma ti bom	A
liberalstva, saj dobro vedo, da je to votel	strah,	katerega tudi zunaj nič ni.In kaplan itak zna	A
To je premagalo. Ne	strah	pred očetom, nego bolj skrb, da bi ga užalila	A
poznali; in ko ste ga spoznali, vas tudi ni	strah	obšel!In tudi zdaj sem uverjen in vem, kako	A
vsakim teh treh premišljevanj pa je vstal hudoben	strah	v podobi vprašanja: »Ali ne bodeta Boletova	A
upal, dasiravno ga je bilo sedaj ob belem dnevu	strah	in groza.Čez nekoliko časa je potihnil Ostriženec	A
da je bilo veselje. Dohtar je pozabil prvi	strah	in le časih pogledaval po strani, če ga nihče	A
odkar so ji pomrli roditelji; to je bil tisti	strah,	s katerim jo je ukrotil jerob, kadar je bila	A
klobukom na glavi iz sobe, silil jo je skriven	strah,	da bi zaklicala za njim: »Oče, ne, ne ‒ vrnite	A
otroškem dohtarju, češ saj je deklino že dovolj	strah,	a če še kaj opazim, potem bom govoril. Mana	A
pogumna, saj ta otroški dohtar ni bil bogve kakov	strah,	to je bil navaden gosposki človek, ne posebno	A
sedaj mirnejša; strast je bila minila, a nekov	strah,	neka skrb sevala ji je iz oči kakor materi,	A
posvetovati se, kakov . / . / stran 8 . / je hostni	strah	»krvavo stegno«, izkazalo se je, da so že večkrat	A
Torej ostati! Pa ta	strah,	da ga ne bi iztaknila! Tako je meditiral Gernau	A
polasti še bolj male baronice in nerazložljiv	strah.	Premišljevala je, kaj naj bi storila.	A
Slikar je molčal. »Baronica, katero je menda oni	strah	močno prevzel, hodila je tudi tako bleda okoli	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani