strah (1.701-1.800)

Naj se!« Jerice še ni bilo nikoli tako	strah.	»Samo to je dobro, da ne ve, da sem	A
Vsa v belo je oblečena. Jerico mine	strah,	in z veselja drhtečim glasom pravi:	A
imam zelo rada.« In Jerica je pozabila ves	strah	in že je z mamico na Peči.Jerici se zazdi, da	A
Začudena je motrila sestra brata. Opazila je	strah,	ki je bil izpreletel hipoma njegovo lice.Ozrla	A
ozdraviti mora!« je dejal zdaj pa zdaj, in bolest in	strah	in razburjenost so mu vzbujale čudno jezo, in	A
da otrok sploh zbolel ne bi bil. Neprestani	strah,	ki ga je Anica zadnje dni prestajala, jo je	A
njena bolna duša v čudnem dejanju. Ves nepopisen	strah	noči in dni, vsa tema morilnega čakanja in poslušanja	A
Hudo sem ti storila, ko si zbolela.	Strah	za Jurčka me je prevzel.Prav grdo, neusmiljeno	A
Polglasno je govorila: »Anže, Anže, mene je	strah!	«In potem je zopet pomislila, kaj neki poreče	A
je dotipala vratu. Silno se je vznemirila,	strah	jo je obšel, ko je bila tako sama v sobi.	A
jetnici, kar bi želela. »Marjanico mi pripeljite,	strah	me je!«Starec je prikimal z glavo; Anica je	A
neugodno in neprijetno, in polaščal se je je	strah.	Pri motni svetlobi luči, katero ji je	A
je bedasta grozotnost, ki je ni in je vendar:	strah	kresnikov, ki se tepó na križpotjih, in premrlov	A
Kdaj? Sam mrak,	strah,	bolest!Bolest smrti in smrtnega strahu.	A
Bolest smrti in smrtnega strahu.	Strah	padavice in nečedne beneške bolezni, groza teles	A
izpovedal gorje svoje duše, svoje slabosti in svoj	strah.	In starček je dvignil tresočo se roko, ga odvezal	A
ust za vrati v kuhinji; obšel ga je sram in	strah,	stisnil je ustnice in odločil: »Tepel me ne	A
Pojdem, ko odmolimo,« je dahnila. »Ali te ne bo	strah?	« »Seveda me bo.«	A
»Hudičev človek je to! Nisem ga pripravil v	strah!	« Vikar pa je čustvoval: »Dobro, lanckneht!	A
Ali se tako bojiš zame?« »	Strah	me je!‒ «	A
vzdrhtelo svetlo v njem: »Otroci so modrejši, ni jih	strah.	Prihajajo pa skrivaj.	A
povej! In tedaj se ga je polastil prečuden	strah,	občutje brezkončne zadrege, ki nič ne ve, ne	A
se je zgoščevala skrb v bolno težo, nejasen	strah,	ki ji je jemal moči in razsodnost. Čudno svojeglavo	A
grofove stare matere in je čutil prav tisti čudni	strah,	ki ga je nekoč navdal pred njenim srepim pogledom	A
molil nato, ne da bi se umiril; le omilil je	strah	svoje duše in mrmral: »Še to, še to naj izve	A
Ljubijo, glej, zato se boje. Ali jih boš za njih	strah	preklinjal?« »To ste čudno povedali,« je rekel	A
zakramentom ob umirajočih. Nobenega adepta me ni več	strah,	toliko sem videl bolečine, gnojá, krčev in znojev	A
Ni je čul. Hujši	strah	se mu je bil zavalil na dušo. Vzhajal mu je	A
Začel je zmedeno moliti.	Strah	ga je bilo v samoti in žal mu je bilo, da ni	A
surovež, bahač in nasilnež, pijanec in babjak,	strah	kmetom in mirnim biričem. Zaradi krivih nog	A
je rahlo streznjeval. . / . / stran 74 . /	Strah	pred drznim nasilnežem mu je vračal razsodnost	A
kar se je zgodilo z njo. Strašna žalost in	strah	sta jo obšla.Planila je k vratom in klicala	A
/ stran 175 . / Kar nič sram ga ni bilo ne	strah.	Obstal je pred mesarji, gledal Berso in dejal	A
svoje ... vsak svoje ...« »Da bom videl svoj	strah,	gospod sodnik?Saj ste hoteli takó reči?« je	A
je vzkliknil sodnik očitno prevzeto. »A moj	strah?	Kaj boš rekel?«	A
pri sebi. »Utegneš poslej manj bahati, da te	strah	ni.Kadar se z ljudmi sestaneš, ki so biriča	A
Mohorja, ki jih je gledal, je mineval najhujši	strah.	»Ha,« je klical za zaprtim oknom, »kje ste pa	A
naj pa kako žensko vzame k sebi, da je preveč	strah	ne bo.Žena pa je opsovala še Martina, da je	A
upal nihče vstopiti. Obhajal jih je skrivnosten	strah	pred dacarjem. Šele ko so ljudje zadaj pritisnili	A
Bil je še tešč ... »Tolminci gredo!« *	Strah	se je polastil vsega mesta, ko se je raznesla	A
dalje: »Vstal pa je v mestu in po deželi velik	strah	in gospoda so se zbrali in se posvetovali, kako	A
Čudovita praznota je bila v njih srcih, nepojmljiv	strah,	nemirnost.Šele v družbi in pri vinu so se oddahnili	A
in spoznal ljudi po širokokrajnih klobukih.	Strah	ga je preletel in obenem jeza, da se ni mogel	A
Žena trpi. Obhaja jo	strah	in temna slutnja ji ledeni kri. »Jezus, Marija	A
»Hvala Bogu,« vzdihne tiho županja.	Strah	se ji razbežal iz duše.Pomenilo je prej le bratu	A
Pogovoril bi se z njim, vprašal Ga, od kod ta	strah,	ta plehkoba, praznota in stud.Objel bi v duhu	A
ne vedo, da sebe sodijo. Doživeli so upor in	strah,	bogatejši so ža žalostno izkušnjo, streznilo	A
mojega malega vrtička se je naselil vame tudi	strah.	Strah pred maščevanjem narave, strah pred nepotrebnim	A
malega vrtička se je naselil vame tudi strah.	Strah	pred maščevanjem narave, strah pred nepotrebnim	A
tudi strah. Strah pred maščevanjem narave,	strah	pred nepotrebnim poseganjem vanjo, strah pred	A
narave, strah pred nepotrebnim poseganjem vanjo,	strah	pred koncem.Zaslutil sem, da se v vsakem življenju	A
v vsakem življenju skriva tudi kal smrti.	STRAH	NA BUTARAH V najbolj zgodnjih letih	A
so na velikanskih nogah. Tu in tam je kakšen	strah	pokukal v mojo sobo kar skozi okno v prvem nadstropju	A
počakal z žarečimi očmi kje v bližini doma. Da je	strah	živel vsaj tja do mojega osmega, devetega, desetega	A
»In zakaj si še zdaj tako premočen?	Strah	je vendar votel, okrog pa ga nič ni...« se je	A
od blizu in ga kar na samem mestu premagal.	Strah	je bil tedaj razočaran sam nad seboj...	A
saj vem, da si samo človek...« »Buuu!« je bil	strah	na butarah vse bolj nezadovoljen z mojo trditvijo	A
ti bom vzel hudulje...« »Buuu!« se je razjezil	strah.	Brez hudulj ne bi mogel z butar.	A
Tako sem sam razkril še zadnji večji človeški	strah.	Strah je samo nepoznavanje prave podobe.	A
sam razkril še zadnji večji človeški strah.	Strah	je samo nepoznavanje prave podobe.Ko pa jo odkriješ	A
stvar, kako, kdaj in kje. Čeprav naju je bilo	strah	pred tako veliko krajo, sva vseeno prepričala	A
drevjem, s koroške pa je skalnata, da te jo je	strah	gledati.Prav zaradi teh dveh obrazov je ugonobila	A
cerkev, to so katakombe. Saj je turista še	strah	stopiti vanjo!« Župan je bil odprte	A
čudnega ognja - kar polknice zaprla, pa ju ni bilo	strah.	Zjutraj nas je šla večina na vrh Triglava	A
preko Gradaščice v mesto, kjer sta se širila	strah	in groza.Že se je menilo, da premaga vikarij	A
podnevi, bodisi v trdih nočeh. Ali obhaja me	strah,	da je morda to zadnji Prešeren, katerega je	A
nekoliko poznal skrivnosti božje večnosti! Takšen	strah	me obide, da mi zastane sleherna kaplja krvi	A
do vhoda in po marmornih stopnicah me podrta	strah	in groza.Hipoma sem pri nji v krasni nje sobi	A
spremljevavka pa je veselo vzkliknila: »Tu je naš	strah,	Suzana!Glej ga sovražnika svetega evangelija	A
ustavi ustvari tekom osmih dni. Nato je prešinil	strah	staro Evropo.Groza je prešinila diplomatom vse	A
katerih pogled je segal do kosti! Malo ga je	strah	prešinil in sam pri sebi je zajecljal: »Der	A
Janček, beži!« Otroka se je polastil silovit	strah.	Kar vse na njem je otrpnilo in kakor v megli	A
Komarjeva na ta diplomatski način Marički razpršila	strah	pred grehom, jo je vlekla okrog cerkve k stranskim	A
časa se nikamor ni upal ozreti. Preveval ga je	strah,	da bi ga ne zasačilo nepoklicano oko ter ga	A
pustila med to pusto gospodo! Preobšel ga je	strah	in drl je, dasi ni bil primerno oblečen, v dvorano	A
Samo za skledo, ki ni nikdar polna, in pa za	strah	pred hudičem, katerega so ji vbili v glavo,	A
kakor bi sedela na prvi smreki tik ceste. »	Strah	me je!« vzdihnila je Ana Rozina. »Saj	A
Bralo se mu je razoranem licu, da ga morita	strah	in skrb.Klobuk je bil izgubil nekje v gošči	A
In kje imaš ključe, Marjanica! Če te je	strah	iti v klet, daj mi ključe in sam bom prinesel	A
Ničesar ni! Samo	strah	me je tako preobvladal, da se tresem pred vsakim	A
tresti stari pijanec in prešinil ga je takov	strah,	da se je čulo, kako so mu klopotale čeljusti	A
mehak, iz srca kipeč. Gospodično pa pretrese	strah.	Kri ji zatopi lice in ne da se popisati srd njenega	A
je zbežala po tej stezi v temni gozd! * * *	Strah	je bil preobdal dekleta.Vse moči njene duše	A
ko je tako tu slonela, bilo jo je skoraj ‒	strah!	Kar se začujejo njegovi koraki.	A
mene, ki sem vendar oče tvoj, časih spravi v	strah.	To bo revež prihodnji mož tvoj!«	A
sta jih . / . / stran 164 . / tedaj porodila	strah	in umor ter jih krstila s sveto kraljevo krvjo	A
je bil njega vzorni obraz miren, pretresal je	strah	dvornike. Brzo je vstopil ter obstal pri vhodu	A
dela človeka in uniforma ne vojaka! Zato me ni	strah	pred tabo, prijatelj Viktor.Sicer pa tudi še	A
Morda pa je hotel s togotenjem samo prikriti	strah,	ki mu je legal, smrtnemu mraku enak, po prazni	A
človek je videti! In niti trenutek ga ni preobdal	strah!	Škoda, da ni vojak.	A
videl temen curek, ki se je vil dalje in dalje.	Strah	je prešinil Viktorja.Pričel je klicati na pomoč	A
Marija, zdaj gleda!« vzdihne starka. Bilo je je	strah	in mrzel pot ji oblije čelo.Nekaj časa se bolnik	A
je bliže, in obraz sta ji prešinila skrb in	strah,	grof Egon pa je s sladkim glasom nadaljeval	A
govorice pa se mi je odkrilo, da ga preganja	strah	pred smrtjo. »Če smo jahali nad Šveda, kaj mi	A
olajšati ubogo dušo z govorico, da prežene z njo	strah	pred smrtjo, ki je vendar najhujše, kar nas	A
Mojega odgovora ni čakal. Sicer me je pa	strah	zaradi tega nepričakovanega obiska tako previhral	A
družbo pod sabo. Niti en trenutek ga ni preobdal	strah	in takoj je bil pripravljen izliti na pričujoče	A
temne smreke. Obdal ga je čut samote in skoro	strah	ga je bilo. Da bi si dajal pogum, molil je glasno	A
širile in končno prepregle vso okolico. Smrtni	strah	ga je pretresel. »Bog pošilja temo name!« je	A
ji je ukazal, naj odide k počitku, vzbuja ji	strah	in grozo.In zajedno trepeta za njega, čigar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani