Res so mu nadležni vrabci, na pol berači, na pol tatjé, pobrali mnogokako vinsko jagodo; a to priča samo, da grozdje ni moglo biti tako kislo, kakor so ga bili razvpili hudobni jeziki; gospod Mirodolski je vse voljno trpel, četudi ne moremo reči, da je bil tem vednim gladežem in kradežem poseben prijatelj; še zaplašil jih je, pravijo, včasi, vendar tako, da je vselej kmalu nazaj priletela lačna drhal. Da bi jih bil prav v strah prijel, to ni bilo dano dobrosrčnemu možu; grozovito strašilo obesiti jim, zdelo se mu je nepošteno in morebiti tudi ‒ nepotrebno.
Čudno pa je bilo in skoraj neverjetno to, da je bil velik, hud maček pri hiši, Kara Mustafa po imenu, in vendar so imeli ptiči mir pred njim.