strah (2.301-2.400)

Rajmondovo stanovanje. »Juri ‒ mene je neznansko	strah,	« je dihnila Hema in se trepetaje stisnila k	A
pod rebra bi te sunil, da si mi napravil tak	strah.	«In robati mož je kar mogoče nežno pogladil Rovanu	A
pristavskih poslih že izvedelo, kaj se je zgodilo, ali	strah	pred opatovo krutostjo je bil tolik, da si še	A
meri se je bal, da se spuntajo kmetje. In ta	strah	je bil upravičen, kajti v neki noči se je na	A
prišel v silno zadrego, prav kakor bi ga bilo	strah,	da se ga res dotaknejo cvetoča usta mlade grofice	A
XLI. V zatiškem samostanu sta zavladala	strah	in trepet, ko sta naenkrat pridirjala dva jezdeca	A
kaplje bijejo po hišah in poljih. Gregorja objame	strah.	Brez večerje se zaklene v hišo in moli.	A
grozovito zarenčal, da je popadel kosmatinca	strah	in da je planil in jo pobrisal, kakor bi ga	A
»Ne mislim na to! Tudi	strah	me ni!Ponoči vstanem in hodim po vrtu!«	A
berači tistega okraja so imeli pred njim največji	strah.	Samo njegovo ime je bilo treba izgovoriti in	A
je naenkrat raztogotila in topotnila z nogo. »	Strah	me je in dolgčas mi je!Ven grem še jaz!«	A
prične dekle zelo plašno, »mi smo vsi zbegani in	strah	je v nas in vsi, kolikor nas je, ne vemo ...	A
strašnejšega se je zbudilo v meni in to je bil	strah	pred trenutkom, ko se pretrga nit, ki me veže	A
pogledal, je vse še plašnejše. Rekarico obide	strah	in se prekriža.Gre stran, toda če gleda tudi	A
Megleno je, mrzlo, vse sovražno. Starko prevzema	strah,	postaja plaha.Ko se približa uradniku, dvigne	A
Resnica! Ali mene je bil sam	strah,	ko sem hodil po ulicah.Kako bi prijel rožo,	A
»Nič se ne boj! Ni nič	strah	nocoj,« kliče mati za njim. Fronek gre in drži	A
zdaj ne govore več. Mesto besed iz ust jim gre	strah	iz oči. Moram jo ogovoriti.	A
prične Tone letati in švigati po zraku, da je	strah	in groza. Sove in skovirji kričijo okoli, čuki	A
šklepetali z zobmi, kakor bi odhajali v vojske	strah	in grozo.Pa smo se le parkrat nerodno zavrteli	A
natančneje, gledam od vseh strani in spoznam ves	strah	in grozo. Moral sem sesti na bližnjo klop in	A
tiho, na mizi je gorela luč, a Marice je bilo	strah!	Zdelo se ji je, kakor bi bil nekdo v sobi, ki	A
natančneje, gledam od vseh strani in spoznam ves	strah	in grozo. Moral sem sesti na bližnjo klop in	A
»Nič se ne boj! Ni nič	strah	nocoj,« kliče mati za njim.Fronek gre in drži	A
pravici povedano: še nikoli me ni bilo tako	strah.	Po drugi strani ceste sem se nameril mimo, naglo	A
nisem razbojnik!« Slišal sem njegove besede in	strah,	ki me je bil že domalega minil, se je povrnil	A
sem sedel pod njegove veje. Nič me ni bilo	strah.	Naj pridejo kvartopirci z mačjimi očmi, sem si	A
kolena, spodaj sem oklepal noge z rokama in	strah	me je bilo. Mislil sem na tiste tri hudodelce	A
In kaj je bilo pravzaprav takrat? Nekoliko	strah	me je bilo, divjačina me je plašila, ki je pošumevala	A
bil stisnjen v kot. Pravzaprav pa je bil to	strah,	podoben onemu, ki ga je imel Handkejev golman	A
Gledam jo sramežljivo tiho. Lepih žensk me je	strah.	Vse me mine, ko se zbujam ob jutrih	A
ulicah. Dolgo ne bom mogel zaspati, ker me bo	strah	jutra in starih vprašanj, ki povzročajo krče	A
podoživljal prve vtise, ki so bili najmočnejši.	Strah	in tresavica.Pogled, ki gleda.	A
nujno čez poplavljeni most. A me tesnoba in	strah	pred naraslo vodo vedno pripravita do tega,	A
čaka. - Čakaj, sem ji rekel, pa te ni nič	strah?	- Zakaj le, saj imam vžigalnik, je samozave	A
Vse to ve, vendar ne naredi tega koraka.	Strah	ga je, da ga bodo prenaravnali v topoumnega	A
je vse skupaj nakopičilo, vsega je preveč in	strah	ga je posledic. Nocoj pa še te pregrešne, onoskruns	A
ležišču in se začne tresti. Ker ga je tudi	strah,	strah pred prividi in dvomi, strah pred mislimi	A
ležišču in se začne tresti. Ker ga je tudi strah,	strah	pred prividi in dvomi, strah pred mislimi, ki	A
je tudi strah, strah pred prividi in dvomi,	strah	pred mislimi, ki jih ne more nikomur zaupati	A
Ker nima druge izbire, prikima. Res jo je	strah	pred bionetično ali psihonetično obravnavo.	A
misli in vsilite svojo voljo?« »To je prazen	strah	ljudi, ki se bojijo naše drugačnosti.« »Saj	A
zadržati, čeprav ve, da je Brindo in Ramija	strah:	ne poznajo te vrste smeha, tudi sproščen krohot	A
Da je zunaj svetloba.« »Ne govori, ker me je	strah.	V temi me je strah, v temi se mi zdi, da postanem	A
»Ne govori, ker me je strah. V temi me je	strah,	v temi se mi zdi, da postanem čisto majhna	A
temi je tako, kot da me ni.« »Pustili so vam	strah	pred temo.Zakaj so vam ga pustili?«	A
Z drugo roko objame Brindo. »Vaju je še	strah	mraka?« vpraša. »Ne vem,« reče Brinda.	A
pride. Občutek ima, da se je Uri boji, da ga je	strah	pred tem končnim dejanjem. Držita se za roke	A
ne upata malo dlje ... Priznaj, Uri, da te je	strah.	« »Morda imaš prav.«	A
edina pot, da se najde z Urijem, če ga je res	strah	in bo ta strah lahko premagal le z Rafovo pomočjo	A
najde z Urijem, če ga je res strah in bo ta	strah	lahko premagal le z Rafovo pomočjo? Zapre oči	A
Bili so časi, ko ga je razjedalo malodušje.	Strah	ga je bilo, da bo poklop izhoda popustil in	A
jim zaznavanje čutnih užitkov. In jim vcepili	strah	pred temo. Domisli se, da je v tem zanesljiva	A
sploh izbil? Ni tudi v njem samem zakoreninjen	strah	pred spoznanjem, kaj je na drugi strani varnega	A
da ne boš vedel in da ne bo bolelo.« »Ni me	strah	bolečin.Kdaj torej?«	A
Nikamor ne bom prišel, ker so pustili v meni	strah,	strah pred nedoumljivim, strah pred vrati, ki	A
ne bom prišel, ker so pustili v meni strah,	strah	pred nedoumljivim, strah pred vrati, ki se odpirajo	A
pustili v meni strah, strah pred nedoumljivim,	strah	pred vrati, ki se odpirajo v neznano. Klical	A
Najprej se mu zdi, da ga duši v prsih lastni	strah	in nemoč. Potem pa, ko se zaduha še kar naprej	A
življenje v drugo prostorje?« »Vedno me je bilo	strah	pred tabo, Sumar ...«	A
ji seva groza. Zunaj je tema in teme jo je	strah.	Sumar čara, dela ji prikazni in jo hoče zvabiti	A
vrata v moj bivalnik, v moj svet ... Tu me je	strah,	Sumar.Prosim ...	A
svet, bi ga ne hoteli videti, postalo bi jih	strah	in vrnili bi se v objem zlaganije. »Ne morem	A
Pusti me.	Strah	me je tu. Odpri mi že vrata.«	A
Ne veliko.« »	Strah	me je,« čez čas reče Eva. Kaj naj ji reče?	A
Tebe, Eva.« »Tudi mene ni več	strah.	Ne pred smrtjo in ne pred tabo ...	A
katero ga je bilo še pred kratkim neznansko	strah?	Ali Rafu, ki najbrž sploh ni vedel, kaj je ljubezen	A
Nenadoma ni več grmenja, ne piša viharja. Izgine	strah,	porazgubi tesnoba in občutje izgubljenosti.	A
raševino. Iksia ga gleda v oči in postane jo	strah	temote, ki se skriva v njih. Ne skrbi, jo	A
Tudi pred zunanjim vhodom ni stražarja.	Strah	in bes mu orosita čelo s potnimi sragami, ko	A
občutjem moči, saj izraža surovost in vliva	strah	ljudem okrog njega.Celo kralj Fez postane ponižen	A
Nobenega odgovora. Spreleti jo	strah.	Se ji je kaj zgodilo?	A
Ulminih ženstvenih oblik. Ves prejšnji neznosni	strah	se ji spremeni v neznosno poželenje po ljubovanju	A
»Kako strašno orožje mi je dano... Kar	strah	me je.« »Pripravil ti bom zajtrk,« reče z istim	A
In kaj, če ni konca, ga prešine in postane	strah.	Se naj obrne?	A
in oljenka mu je dogorevala. Popade človeka	strah,	da ne bo našel izhoda in tudi vhoda ne in bo	A
da te Evianci spoštujejo, jim moraš nagnati	strah	v kosti.«Potreplja ga po ramenih.	A
znamenje celo vojskovodjo Jajabana spravlja v sveti	strah.	Pridi, skupaj bova malicala.	A
naredi ognjemet, kot sem te naučil. Naj bo ljudi	strah...	« Nenadoma se Raf Veseljak zastrmi v nebo.	A
glodajočo bojazen. Neustrašni vojskovodja,	strah	vseh kraljevih sovražnikov, trepeta in je na	A
Jajabanovih zaupnikov, preveva naskočnike sveti	strah.	Zato se od oddelka do oddelka napoti hrabrit	A
z zajemalko. Lestvarsko moštvo se opija in	strah	pred božjo kaznijo se počasi razblinja. »Vojskovodja	A
nataknili na kol, če jim tvoj Angel ne bi nagnal	strah	v kosti. Bičarji odkolovratijo mimo.	A
Nenadoma se vsega spomni. Prešine jo silovit	strah.	Plane iz omrtvičenosti in krikne: »Kaj pa plod	A
vejici rožmarina k žari Lire in Adoniasa.« »	Strah	me je dromidskih duhov, a s tabo grem kamorkoli	A
začne zajedati v skalnati previs, ga postane	strah.	Zavrti ragljo, da leseno drdranje odmeva od strmih	A
Izroča ji stvari in še vedno kima. »Vedno ga je	strah	zate, kadar se podaš plezat v skalovje.In ne	A
prislinil. Seveda me je bilo vsakič vso pot	strah,	kako se bosta z očetom pogledala. »Kaj pa imaš	A
oprsje. Tako sem kar užival: prav nič me ni bilo	strah	ali sram pred oficirjem, ki ga je to Milenino	A
sploh odpovedala. . /\ .. stran 80 . \/ Kar	strah	me je bilo, da mi bo Papagajček začel razlagati	A
brezglavo streljanje, pri katerem je imel najbrž	strah	poglavitno vlogo.Prav tedaj se je vračal domov	A
tesnobno premišljevanje o svoji prihodnosti in za	strah:	nekateri tega pritiska kratko malo niso zdržali	A
sem si želel prav tega, a obenem me je bilo	strah,	da bi ga utegnil kaj polomiti in se izkazati	A
pri priči odpadla od mene prav vsa tesnoba in	strah,	prav vse, razen občutka krivde do očeta, ki	A
ripravljala prav za vsako srečanje! Tremo sta imela,	strah	ju je bilo drugega pred drugim že od ranega	A
kdo skupaj. Je bilo pač tako, da me je bilo	strah	njegove druščine, pravzaprav ljudi, in da tega	A
usmerila v gore, v to nesmiselno pustolovščino.	Strah	me je, da bom svoj živi dan ostal med temi snežišči	A
napadel nagega in neoboroženega ... ): Tauro,	strah	me je. Gospa visokoplastna, saj si si vendar	A
nalahno pobožam po licu in vratu. Ne vem, jo je	strah	pred kaznijo ali pa se je sprijaznila z usodo	A
trohnobi nekih belih gob, me kdaj pa kdaj postane	strah,	da ne bom več prišel do svežega zraka. Z nečim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani