strah (1.801-1.900)

prihajam, in malce zajokal, ker me je strašno	strah.	Uuuuu, kako se bojim, uuuu.	A
kaj! Ali me je že bilo v kateri prigodi kdaj	strah?	No, morda včasih, pred podivjanim frizerjem,	A
dolg molk, potlej je rekel Ditriku: »Pojdi, v	strah	ga primi in poženi domov!« Hotimir je stal na	A
sam več ne upa, tja pošlje babo! Če bi ona v	strah	prijela svoje brate, bi res utegnili odnehati	A
šest hlapcev in šel sodit, prenaglo sodit?« »V	strah	je treba prijeti tlačane, ki se upirajo!« se	A
tlačane, ki se upirajo!« se je prestrašil. »Da, v	strah	je treba prijeti tudi služabnika, ki brez gospodarjeve	A
Gabrovci so bili v Stični, to je vedel, v	strah	jih bo treba vzeti, obenem pa tudi Trlepa malo	A
vas; tako vas po meni prosi, da bi vendar že v	strah	vzeli Hartvika.« Henrik ni kaj maral Trlepa	A
lakotnika!« »Že vidim: Hartvik hoče pod svoj	strah	vso gospoščino. Če je zrasel čez glavo tudi	A
ga poln lepo prav, si pogumen in močan, da je	strah!	« Ditrik se je smehljal in pokušal, saj je bil	A
planil mednje. »Kaj se ujedate?« jih je jemal v	strah.	»Pa ne, da bi spet Hotimir poskakoval nad kom	A
glavo, češ, zdaj nekaj obeta, ko mu je še smrtni	strah	v kosteh; doma pa ne bo hotel spet nič slišati	A
»Odrasel je, ne morem ga prikleniti.« »V	strah	ga vzemi!« »Bom, ko ga bom vedel za	A
je tu, tam pobleščavalo čudno svetlikanje.	Strah	ga je postajalo, nikamor več se ni upal ozreti	A
ob um in nogé?« »No, da si le živ in cel -	strah	že še prespiš?« se je Trlepov Nace smejal.	A
Že dobro. Samo ne tudi lev, kadar te bo spet	strah	noči in bab.« In so se razšli:	A
širokim črnim klobukom. »Kaj plašiš konje, ti,	strah	cestni!« se je Kuralt togotil. »Nikar	A
dajali, pa veselja se ni mogel napiti, prevelik	strah	mu je tesnil srce. »Morda pa kje ležita	A
Slabetovini, bolj ga je minevala porednost in večji	strah	ga je plašil. Za mejami in po stegneh	A
Nekje daleč je lajal lisjak, čisto blizu je bilo	strah	čuka, med vejevjem je pokljalo in šumotalo.	A
bi spazil patra zdravnika. Ančko je postalo	strah,	tudi Pljuskarico je oblila groza, obe sta težko	A
pogreznemo vsi,« je nekatere postajalo bolj in bolj	strah.	»E, nič se ne bojte,« se je učeni starec	A
Vso pot mu je bílo na uho, kako je potres,	strah	božji, ljudi oplašil in vse razmajal.	A
take obdolžitve?« so ga prijemali še drugi. »	Strah	mu daje to pravico, gospod komisar se boji kmečkih	A
Kakor slečen zajček!« Nasmehnil bi se rad, ali	strah,	čuden strah in občutek nekega ponižanja mu lezeta	A
zajček!« Nasmehnil bi se rad, ali strah, čuden	strah	in občutek nekega ponižanja mu lezeta v tresoče	A
kdo. Ivan Zakotnik sede pod zglavje, blazen	strah	ga grabi za boleče prsi.Med treskajočim kašljanjem	A
Ali železna volja mu je zgrabila vse živce in	strah	za domačijo in gospodarstvo mu je pregnal brezvoljno	A
posamič spremljali, da ne bi bilo katere kaj	strah.	Repnik pa je šel še pogasit ogenj v sušilnici	A
Jaz ji napravim doto! Take ti ne boš svojim,	strah	ti mlinarski,« se jezi Brnad in kolne, dokler	A
zdaj ga je bilo nepričakovanega daru sram in	strah	prevelike izgube ... Bilo mu je, kakor bi mu bila	A
pokopališča so z vetrom cvilile in govorile: Nikar!	Strah	jo je bilo, s pobešenimi očmi je stopila na	A
ječe, kaznuj strašno, kazen naj vidijo vsi, za	strah	jim bo!« »Kdo bo pa delal, ko bodo vsi pohabljeni	A
»Kakova pa je?« »Močna, velika, da je	strah	in groza,« »Ne bi se je ustrašil.« »Če se ne	A
»Naj tudi sam spozna, kako je tam doli!«	Strah	in sram sta vila valpta.Ves podrt je prosil	A
dobro. Gospod Ambrož jih je prehiteval vse,	strah	je teptal za njim. »Če le ni pater opat kam	A
»Kaj, ko bi res priorali?«	Strah	ga je bilo že misli same, šolo je imel na skrbi	A
kam drugam,« bi bil opat Egidij rad potlačil	strah,	ki ga je prinesel. »Šolarje vendar moramo spraviti	A
Egidij mu je spotoma tudi že dopovedal, da turški	strah	res ni več prazna beseda. »Nemara je pa le prav	A
ujetnikom dirjali domov po dnevi in po noči.	Strah	jih je podil, za njimi je bliže in bliže žarelo	A
pa je le šlevkasta.« Hodotaja sta molčala,	strah	ju je bilo.Deseti brat in zamaknjenka, dvoje	A
tako nevarnih ljudi s skrivnostnimi močmi ‒ da,	strah	ju je bilo ... Trlep je stopil venkaj. »Ti, mati	A
živina ... « Mravljinčja groza je oblivala može,	strah	jih je bilo strašno. Ilija se je sklonil k Poloni	A
čudil, »saj ni tako napačen človek tale lovski	strah!	Kako, da je Marinkinega moža spravil v vozo?	A
deseti brat nasmehnil, ker je videl, da je Janeza	strah.	»Dolgo ga že ni bilo v naših krajih, kakšen	A
‒ ‒ O, mene ni rado	strah,	vijem jaz. ‒ Ne bo prav, Urh, straši ona.«	A
do polnoči.« »Reci, kar hočeš, mene bi bilo	strah.	« »Saj bi te bilo lahko.	A
jarke in meje sem kar preskakoval!« »Kajne,	strah	te je bilo?« »Še nikoli tako!	A
za teboj sem jo cedil pa jaz, še zdaj me je	strah.	‒	A
Živi so po mrtvih čez lazili.	Strah	je še misliti na tisti dan, kaj smo trpeli pri	A
premoženje v rdeči mošnjici. Ko pridem do kupčije, o	strah,	sežem v žep, ni je bilo nikjer mošnjice; urno	A
ga ne spodlezel. Nepotreben je pa ta njegov	strah	zato, ker ne mislim tukaj ostati, ko bi tudi	A
vse Svetinu prisojeno, ker je po nedolžnem tak	strah	prestal. Vse ljudstvo je zavpilo:	A
pa se je bal rodu Drznega Kozoroga. Menda je	strah	prešel tudi v Karpove kosti. Plamenolasec pa	A
ves dan sameval in ga je pričelo postajati že	strah.	Ostrorogi je privezal drevak k močni vrbovi	A
čimdalje teže. Neprespana noč in prestani smrtni	strah	sta jo bila hudo zdelala, obraz ji je začel	A
Potuhnil se je in se naredil, kakor bi spal. Njegov	strah	je bil pa prazen.Turovci niso priveslali do	A
emišljevala, ali naj razživi ogenj ali ne. Kar nekako	strah	jo je pričelo postajati.Hotela je samo za hip	A
Morebiti bi res tvegala. Pa jo je bilo	strah.	Noč je bila temna, čeprav je izmed oblakov gledalo	A
Tomaža, ki je gotovo eden od njih! In tak velik	strah	je vse ljudi obšel, da so se bledi kar med seboj	A
Kobilar z Oblok prebledi.	Strah	ga je bilo pred tem možem, ki vse vé, še ono	A
kdaj kaj povedati mi, pojdi ponoči ‒ saj te ni	strah,	dekleta, ki je mene ljubila, ne sme biti strah	A
strah, dekleta, ki je mene ljubila, ne sme biti	strah	neumne noči ‒ pojdi ponoči na vrh Slemena in	A
nadaljuje hlapec govor počasno, morda da bi	strah	odvrnil, »kaj ste vi rekli, da sta Odám in Eva	A
je šlo vse. Lahko si je torej misliti, kakov	strah	je vladal zlasti po vsem Go renjskem, da, po	A
rekli so gospoda v okolici in imeli so tem večji	strah	pred rokovnjači.Vsak berač, posebno tisti, ki	A
nadaljuje oni; »povedati vam moram, da me postaja	strah	in groza teh lopovov. Pa čujte dalje!	A
hlapcu se pa ni nič kaj ljubilo iti iz hiše.	Strah	ga je bilo strica Blaža in poskušal je na vse	A
Nande. »Bal sem se, da ne prideš; pa saj te ni	strah,	Polonica?« »Ni me; pa tako temno je nocoj!«	A
odgovoril besedice; vrtelo se mu je v glavi in	strah	mu je šibil koleni; vedel je in pri vsaki besedici	A
in neznano čudno pogledal, bilo je marsikoga	strah	tega moža. Žagar Šepec je ravno poslednjo desko	A
poduka ne umejo prav. Neža Rožmarinka je bila	strah	materam, ki so imele male otroke v zibeli ali	A
pove, kaj rožmarin pomeni.« »Ti bi me rada v	strah	pripravila.Le čakaj, vrnilo se ti bode.«	A
Le čakaj, vrnilo se ti bode.« »Kako v	strah?	« Matilda, ki je nekaj premišljevala, ne odgovori	A
še en čas pri meni; vi ne veste, da me je res	strah,	« reče Šepec. »Koliko si pa star?« smeje vpraša	A
Grahovec ter sede na hlod. . / . / stran 184 . / »	Strah?	Toliko in toliko mrličev sem že pomagal spravljati	A
ni imela poguma, stopiti predenj. Tako jo je	strah	pred svojo slabostjo in premagovanje same sebe	A
ugovarjati. Deklico pregovoriti ‒ no, to me ni	strah;	vsaka misli, če je prej, bolje je; že poznam	A
mrčesa nakupili in boste zdravili ljudi, da bo	strah.	« Govoré se je krčmar oziral na mlajšega gospoda	A
pokazala. Ravno prav bode; tako me vsaj ne bo	strah.	« Lovre obrne konja in počasi sta potovala z	A
malimi, svetlimi očmi, da je bilo mladeniča skoro	strah.	Vendar na misel mu je prišlo njegovo smešno	A
v sobo prišla. Malega Balčka je naglo minil	strah,	ko je videl, da učenik ni nikakor tak kakor	A
Kaj je bilo treba blebevsati o Piškávu, morski	strah	te postrašil?Kdo bo za vino dal?	A
pravil tam vselej in vsak večer, kako je morski	strah,	hudirja na barki, videl, ko je bil vojak, kako	A
drugače zategnil, če je danes dejal, da ga je bilo	strah,	ko je hudiča na kose sekal, jutri je pa rekel	A
sekal, jutri je pa rekel, da ga ni bilo nič	strah,	brž so ga dejali na osla in ga na laž stavili	A
onile kavlji pri vagi?« »Ali te je bilo kaj	strah?	« vpraša krčmar. »Kako me bo strah, ko sem bridko	A
bilo kaj strah?« vpraša krčmar. »Kako me bo	strah,	ko sem bridko sabljo v rokah držal?‒	A
strézova iz najhujše pijanosti kakor, postavim,	strah.	Dolfa pa, sicer miroljubnega in dobrotnega moža	A
je jokala in tulila okoli Poleska, da je bilo	strah.	Popolnoma iz uma bi se bila pa rada dela, ko	A
istega razloga ga je nejevolja prijela in nekak	strah	ga je prešinil, ko je slišal, da Domen hčer	A
. / stran 12 . / Gospodarja je bilo skoro	strah.	Tega človeka še ni videl jokati, kar je odrastel	A
grozovita burja, da je bilo poštenega človeka kmalu	strah.	Če pa že hudimer za tako poredno babišče toliko	A
je že vsa hripava kričala tvoja mati. Mene	strah	popade, skočim iz veže in se potem skrijem v	A
Bog me varuj, ti bode imel 3000 tolarjev, za	strah	božji!Stoj, še nekaj se mi klati po glavi, kaj	A
vašemu gospodu se je grozil tako, da me je bilo	strah.	Jaz ne maram, da bi se midva z mojim komu zamerila	A
Tako je, mati, vse to vem in še katero.« »Za	strah	božji!« rekla je starka, ki je strahoma mislila	A
Domen zapazil mrtvaški oder in ‒ o groza in	strah!	‒ svojo staro, malo spoštovano in vendar goreče	A
je znano, da je imel častitega gospoda za kaj	strah	obhajati, ko se je sešel s sinom, katerega je	A
Človek je včasi čuden. Pred junakom ga ni	strah,	kaj se plaši pred žensko, slabo kakor dete?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani