strah (2.201-2.300)

z drobnim glasom ... Pač je bilo Kekca v srcu	strah	groznega volka.A vendar ni hotel pokazati Mojci	A
veselili!« Te besede so pregnale Mojci ves	strah	iz srca.Naglo je stopicala kraj Kekca in se	A
ganila od mize, je že zarenčal, da me je bilo	strah!	Pa sem se skrila za mizo in si nisem nikamor	A
samo kaže nabrušene zobe in renči, da te je	strah.	Pa mu govori še tako lepe besede in mu obljubi	A
In Kekec se je smejal in prav nič ga ni bilo	strah.	Tisti čudni glasovi so se vedno bolj bližali	A
Rožle se je pomiril, ko je videl, da Kekca ni	strah.	Sedla sta na mehko trato in sta se pričela razgovarja	A
njegovo glasno žvižganje. V srcu pa ga je bilo	strah	in bal se je za Kekca, ki ga je imel resnično	A
tja v zeleno goščavo in v srcu mu je rastel	strah,	vedno silnejši strah.Kar znoj mu je stopil na	A
in v srcu mu je rastel strah, vedno silnejši	strah.	Kar znoj mu je stopil na čelo, ko je slišal Kekčevo	A
prazne slame, pobič, in se ne hliniš, ker te je	strah	mene in mojega volka?Ha, pobič?«	A
volk pred njim zatulil in zarenčal, da je bilo	strah.	Njegove oči so se zasvetile v temi kakor dve	A
molčal. Gledal je v svetli ogenj in skoraj	strah	ga je bilo.A koča ni dolgo gorela.	A
Pred pomladjo se je skrila semkaj in jo je	strah	med divjim skalovjem.Ali ni res, teta Pehtara	A
ker je tako grd, da je človeka kar sram in	strah	...O, teta Pehtara, ne zamerite mi, ker govorim	A
A poredneži imajo slabo vest in zato jih je	strah,	če jim omeniš mene ...Ali si se me ti bal, ha	A
skrival za gosto rušje. ‒ Ko ga je minil prvi	strah,	ga je bilo sram in v srcu ga je pričelo zopet	A
je pričelo zopet gristi. »O, zakaj me je tako	strah,	zakaj?« je govoril sam sebi.»Glej, če bi bila	A
bi podrl tudi Pehtino kočo. Pa ga bi ne bilo	strah,	prav nič bi ga ne bilo strah ... A jaz se tresem	A
ga bi ne bilo strah, prav nič bi ga ne bilo	strah	... A jaz se tresem kakor zajček in si ne upam	A
A ker je bila njegova radovednost večja nego	strah,	je stekel po strmini navzdol. Hitel je po senožeti	A
strašno in neprestano, da je bilo Kekca kar	strah.	Naglo je stopil od okenca in je zbežal v izbo	A
zdelo čudno. A tudi njega je pograbil divji	strah.	Zagledal je strašno zver, ki je skočila blizu	A
sapo skozi gozdič in so kričali, da je bilo	strah	in groza.Zagledal je Kekec paglavce pa se je	A
treba, da zdihuješ. Marijandelj, ti pa pusti	strah	in ne misli, da ima pri vas hudobec zadnjo besedo	A
niso videli nikogar, so se oddahnili. A ker jih	strah	še ni minil, so hoteli zbežati proti varnemu	A
otroče? Mene, ki sem prerok in nosim v srcu	strah	božji?Strl bi te s tole roko, če bi me ne bilo	A
božji? Strl bi te s tole roko, če bi me ne bilo	strah,	da se dotaknem tebe, ki si obseden od samega	A
si obseden od samega hudobca. Sram me je in	strah,	zato te pa rajši pustim v miru.« In je pljunil	A
Dobrač?« ga je vprašala Marijandelj. »Ali te je	strah	gore?« Danijel je zmignil z rameni.	A
z Muzljevimi besedami, in so jim verjeli.	Strah	jih je postalo Žnidarjeve hiše in želeli so	A
sicer preplašena, a je vendar premagala ves	strah.	‒ »Kaj nama hočejo pravzaprav?« je dejala.	A
sem bil in so mi plačali. Opravljali so me, da	strah,	a jaz sem se smejal. A ko so mi pričeli nemarno	A
»Oh, skoraj se ne upamo blizu.	Strah	nas se ...Pa ker ste z nami vi, stari oče, pa	A
je stisnila k staremu očetu, ker jo je bilo	strah	neznane zveri.A stari oče jo je tolažil in rekel	A
od daleč, ker jo je bilo medveda zdaj še bolj	strah.	A Lipnikov Gab je brž pozabil medvedje šape.	A
Ali te zob boli? Ali te je še vedno	strah	medveda?Kaj je, pobič?«	A
Nazadnje bom pa le moral v goščavo, in je moj	strah	prazen?Medved se je gotovo zavlekel kam v gozdove	A
zvezde na nebu so se gostile. A Gaba ni bilo	strah,	ko je stopal po zapuščeni cesti.Vedel je, da	A
bi že izšel svetli mesec! Potem me ne bo več	strah.	Še na misel mi ne bodo prišli več črni strahovi	A
skoraj smejal samemu sebi in nič ga ni bilo	strah	sredi samotnega gorskega sveta.Še tedaj nič	A
skoraj teči po poti. V tem hipu je pozabil na ves	strah	in na ves mraz, ki ju je bil moral prestati	A
obrisal pot s čela in sopel kakor meh ... »O,	strah,	ta strah!« je šepetal.»Kako sem se prestrašil	A
pot s čela in sopel kakor meh ... »O, strah, ta	strah!	« je šepetal.»Kako sem se prestrašil te nemarne	A
temo, ki je bila tako čudna, da je postalo Gaba	strah.	»Oj, noč je že!« je spreletelo Gaba.	A
me ne bo branil, če pride nad me kakšen divji	strah	...Saj vem, da straši ponoči po takih hlevih.	A
kakšna pošast strašit v hlev. A bil ni polnočni	strah,	in tudi divja pošast ni bila.Bil je oni kozavi	A
spoznal, da je res samo kozavi mož prišel v hlev. »	Strah	me je, stric, joj, tako strah!Lepo vas prosim	A
prišel v hlev. »Strah me je, stric, joj, tako	strah!	Lepo vas prosim ‒ izpustite me, saj sem nedolžen	A
jokati, ker ni bilo solza v njegovih očeh.	Strah	ga je pa postajalo vedno bolj sredi gluhe teme	A
spreletelo Gaba. »Zdaj se je prebudil nočni	strah	in znabiti prihaja naravnost proti Gabu.Zavohal	A
zaškripale na vso moč in čudno zaječale ... »To je	strah	‒ to je nočni strah!« je osteklenel Gab med	A
čudno zaječale ... »To je strah ‒ to je nočni	strah!	« je osteklenel Gab med listjem, in mravlje so	A
mravlje so mu zagomazele po vsem životu. A ni bil	strah.	Gab je namreč slišal sredi teme debeli glas kozavega	A
pogovarjali pri nas in pri sosedovih o tem. In	strah	je bilo ljudi, ne veste, kako strah!In tudi	A
tem. In strah je bilo ljudi, ne veste, kako	strah!	In tudi mene je bilo, a še najbolj me je bilo	A
In tudi mene je bilo, a še najbolj me je bilo	strah	včeraj zjutraj, ko sem videl doli v goščavi	A
imaš jesti in piti. A da te ne bo več mene	strah,	ti povem, da ti zdaj verjamem, kar si mi povedal	A
se nisem domislil tega. Res me je bilo jako	strah.	Ovbe, pa ovce ni več!	A
štekljarico bi jo bil, a je nisem, ker me je bilo	strah.	« Mož je vmes zarobantil, tako zarobantil, da	A
Bojim se, stric! Kaj vas ni nič	strah	hudobe medvedje?« »Grem nad medveda res, fant	A
se potuhneva, da vidiva, kaj bo ... Ali te je	strah?	No, če te je strah, pojdi v kočo in zapri duri	A
Ali te je strah? No, če te je	strah,	pojdi v kočo in zapri duri za sabo!« Gab je	A
Gab je zmajal z glavo. »Ni me	strah,	stric, prav nič strah,« je odgovoril.»Saj ste	A
zmajal z glavo. »Ni me strah, stric, prav nič	strah,	« je odgovoril.»Saj ste vi pri meni, ki pa imate	A
Toda izdajalca je treba kaznovati. To bo	strah	za druge,« je dodal okrožni. »No, dobro, požgali	A
se bodo spametovali. Nocojšnja preiskava in	strah,	ki ste jim ga dali, jih bo spreobrnil.« »Nikoli	A
Samo okrog Bičke gore streljajo. Ali jih je	strah	ali pa streljajo iz dolgega časa.« »Ne bo minilo	A
plesalec, pivec, ljubljenec številnih deklet in	strah	naših in italijanskih financarjev, karabinjerjev	A
ko se je spomnil, kako je očeta pred leti v	strah	pripravil. V gmajni sta z očetom neke sobote	A
Ko ste odšli, so škapulirje metali proč.	Strah	ga je obesil oficirskemu psu.Videl sem vas v	A
s to otročjo zablodo, mudilo se je, pa tudi	strah	mu tega ni dopuščal.Prav tedaj se je Učka umaknila	A
ne piratom, pa ga je kljub temu obšel nejasen	strah,	ker človek nikdar ne ve, pri čem je, ko ima	A
vprašal ključar nekako prestrašeno. »Ali te je	strah	za tvojo kožo, ključar peklenski,« se je krohotal	A
posebnim zadoščenjem in živo se je slikal, kak	strah	prevzame Jurjevo srce. Toda razbojnik je bil	A
slišala, kdo da je prišel, jo je hipoma minil ves	strah	in s porednim usmevom je rekla: »Ali, Juri,	A
ljubezni; zdaj, ko vem, da me ljubiš, pa me je	strah,	da te izgubim, da bom morda zapustila ta svet	A
bojazni, da tebe izgubim, vem le to, da me je	strah.	Pojutrišnjem se zgode stvari, ki razvnamejo vojno	A
presenečenje, marveč polastil se jih je pravi	strah	in vsa družba je z največjo pozornostjo sledila	A
»Ti ‒ edini? Peter	Strah	‒« »Pojdi sinko,« je rekel starec in je Jurja	A
ajzvestejši zavezniki in celo pobratimi. Ni ga bilo	strah	cerkvenega prokletja.Imel je toliko mirne preudarnos	A
žalost stresli tako, da se je mrki vitez Peter	Strah	sklonil nadenj in mu položil roko na čelo, rekši	A
miren, sinko moj, bodi miren!« Ko ga je Peter	Strah	pripeljal na svoj dom, je Juri najprej ukazal	A
je glede vseh posamičnosti in potem je vitez	Strah	odšel, da ukrene, kar je bilo določeno.Koj po	A
Juri ‒ jaz vem vse. Zvest tvoj prijatelj, Peter	Strah,	mi je vse popisal.Verjemi, Juri, meni je le	A
tudi Katarina me je zapustila.« Mrki Peter	Strah	je skrivaj vzel pismo in čital: »Juri!Rekla	A
izgubljeno žensko, dasi nisem grešila. Ni me bilo	strah	tega očitanja. Tvoja ljubezen bi mi bila nadomestova	A
bilo mogoče ničesar spoznati. Ko sta Peter	Strah	in Tomaž Retinski spoznala, da je Juri nedostopen	A
/ XVIII V hiši, kjer je stanoval Peter	Strah,	je bila starodavna gostilna, kjer so se zbirali	A
poslušal. Samo enkrat je dvignil glavo, ko je	Strah	omenil patrijarha v Gradežu, starega sovražnika	A
odhodu teh mož sta ostala v hiši samo Peter	Strah	in Tomaž Retinski.Ta dva sta prej le malo posegala	A
dostikrat ne more ukrotiti svojega srca.« Peter	Strah	je izpraznil svoj vrč in prijel za svoj meč	A
napora, in med ono, ki jo ustvarjata kes in	strah.	Velika je tudi skrb, da se to, kar je pošteno	A
lastno življenje ljubše, kakor gospodarjevo;	strah	ga je in podkupljiv je.« »Kdo pa naj gre?« je	A
Zulejka. »Obe pravita, da ga ljubita, pa vaju je	strah.	Ah, ko bi smela upati, da utečem svojemu gospodarju	A
. / . / stran 224 . / srci je navdajal samo	strah,	da ga izgubita.Ugasnilo je med njima vsako nasprotje	A
armada že zavzela Devin?« je vprašala Katarina in	strah	jo je spreletaval, da pride morda že prepozno	A
grofa in se zdaj ogibljemo ljudi, ker nas je	strah;	ali kmetski ljudje z Devinskega, ki so tod mimo	A
sem pregledal,« je odgovoril Komolja »in ni me	strah,	da bi nam zmanjkalo orožja in živil, ali ...«	A
je bil svoji ženi v oči, videl v njih smrtni	strah	in se vdal v usodo.Mirno je čakal, da so pritekli	A
šum na njegovo uho. »Ah, Juri, mene je tako	strah,	« je tožila Hema.»Tako dolgo jih ni ...	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani