In ko ji Lisec pravi, da bode vse njegovo delo prav kmalu dovršeno, molči ona, niti ene besede obžalovanja zaradi njegovega bližnjega odhoda ni imela.
ŠESTNAJSTO POGLAVJE Lepega jutra pride v grad do kolena bosonogi desetletni sinko Solarjev, in ker ni bilo nikogar pred gradom, na pragu pak je silni Sultan dremaje leno namežikoval, obstane na oglu, potiplje se z eno roko za lase, drugo v hlačni žep dene in strah ga je, ker »naprej ne ve, nazaj ne sme«. Že je na tem, da bi ihteti začel, kajti solze se že nabirajo v velikih očeh na debelem licu pod lasatim čelom, ko priskače iz veže gospica Lina in, spoznavši dečka, veselo vpraša: »Kaj bi rad, Janezek?